MOJ NAJLJUBŠI

Pa je prišel – moj najljubši. Letni čas. Jesen je prišla in zopet je malo hladneje in tudi prijetneje. Da bi proslavila ta slavnostni dogodek, sem se danes odločila, da bom cel dan kuhala. Ker rada kuham in ker mi to pomeni prvovrstno sprostitev, sem se lotila zadeve kar se da resno.

Ob jutranji kavi sem se odločila, da bom danes naredila (za zalogo) torteline s pestom iz zelišč, nato čufte (prirejen korejski recept), pri čemer ne sme manjkati prava pomadore omaka, za današnje kosilo pa govejo juho, mrežno pečenko s praženim krompirjem (jaz sem ga samo skuhala, slavospev za nadgradnjo  pa naj gre boljši polovici)  in solato – tako pravo nedeljsko kosilo. In ko malo zahladi, to prav paše.

Priznam, da je bila goveja juha že skuhana, skuhala jo je moja mami, tako da to ne šteje v današnje ustvarjanje. Tudi z mrežno sem se malo prešvercala – kupila sem že narejeno (no, ne spečeno, da se razume).

Sem pa zato z velikim užitkom naredila pesto iz zelišč (zelena, peteršilj, drobnjak in bazilika + parmezan, ovseni kosmiči – oreščkov nisem imela, nekaj pa rabiš, da se zgosti in da nevtralizira okus – nato sol in poper ter na kup olivnega olja).

Ta zvarek je romal v torteline. Z veseljem sporočam, da mi je testo z veliko vnemo pomagal mesiti moj sin, zato je tako dobro uspel.

Medtem, ko je testo počivalo v hladilniku, sem zamesila zmleto meso s črnim in belim sezamom, sezamovim oljem, navadnim oljem, veliko česna sem tudi dodala in pa malo jajca in moke. Nastalo je natanko 25 malih – za oreh velikih – kroglic, ki sem jih ocvrla v vročem olju. Trenutno pa kroglice čakajo na paradižnikovo omako. In se bodo kar načakale, ker se momentalno čebula (svetla in rdeča v paru) na minimalnem ognju kuhlja do nezavesti.  

Imela sem namen speči tudi čokoladne piškote, pa se mi kar ne ljubi več, ker bi rada to izvedla s tisto ta pravo energijo in seveda z mojim malim pomočnikom – kuharjem, ki pa je trenutno že malo utrujen.

Bil je prekrasen kuharski dan, kupila sem tudi 3 moke, pirino, ajdovo in namensko za sladice, tako da me v naslednjih vikendih čaka prava pustolovščina ustvarjanja.

To je moje sproščanje pred novim tednom, tudi vreme mi je šlo na roke. Ko kuham, mislim samo na troje – kako lepo diši, kako mi je prijetno toplo in kako mi ni treba misliti na nič drugega. Zatorej: hvala, Jesen, ker si prišla, ker sedaj brez slabe vesti visim za štedilnikom in meditiram. 

Novo leto

Saj vem, da boste rekli, da se mi je popolnoma zmešalo, vendar pa se meni osebno novo leto vselej začne 1. septembra. Že od svojega sedmega leta se mi novo leto začne takrat. V bistvu  gre za poseben dan, za dan, ko se vse začne od začetka, ko je vse še prazno, belo, nepopisano.

Ampak čisto vsako leto, vedno znova, me obdajajo enaki občutki. Malo me stiska pri srcu in v trebuhu, tisti zadnji dan pred šolo je malce temnejši v mojem pojmovanju barv, kar nekako bolj trpek je in čuden. Ne vem zakaj, ampak večina zadnjih avgustovskih dni v vseh teh letih je bilo deževnih, vključno z današnjim dnem, če se ni nemara zgodilo, da je bil deževen sam gospod vseh datumov – PRVI SEPTEMBER.

No, in ko pride prvi september – to je pa res nekaj posebnega. Po navadi ne spim prav dobro, tako da sem na ta dan kar precej utrujena, še predno se dodobra začne. Potem so tu polne ceste živčnih divjakov, ki so prišli z dopusta 31. avgusta ob pet do polnoči in so na prvega septembra dan (razumljivo) v šoku, saj je treba ošilit še 20 svinčnikov in zaviti 15 zvezkov (pa kaj vse ti učitelji zahtevajo od nas!), pa potem tisti veselo-žalosten vrvež pred šolo, saj ne vem, ali bi se zjokala ali razpočila od veselja, ko zagledam prerojene in odrasle otroke, moje malčke, ki so čez noč odrasli.

Veseli smo, da se vidimo, a hkrati vemo, da nas čaka naporno leto, polno ocen in preparelih živcev, tako s strani otrok in staršev kot (se razume) s strani učiteljev. Pa kaj bi o učiteljih, teh parazitih? Besed ne najde več nihče, tako nas imajo v zobeh.
Prav jim je, kar naj nam zavidajo, da smo doma že ob enih in da nič ne delamo. Pa še tri mesece na leto počitnic imamo! Dobro nam je, pa plače so več kot odlične, skoraj lahko trdim, da super. Pa odmorov imamo na kup, pa še mladi ostajamo po srcu, ker smo iz dneva v dan z mladimi v koraku s časom.

Vidite, dragi ne-javni uslužbenci in ne-učitelji – kar lepo nam zavidajte še naprej in sistem vas bo uslišal. Pa saj vas že je, počasi in previdno.

Veliki voz

Moj blogec je prišel nazaj. Kar pogrešala sem ga. Vendar pa med poletjem ni bilo toliko navdiha za pisanje. Imela sem vendarle počitnice.

Poletje se počasi končuje, čeprav me prijateljica venomer opozarja, da to ni res, da se zna zavleči tja do konca septembra, če ne celo do oktobra. Pa saj ima prav, toda meni se »poletje« konča, ko se mi konča dopust, pa čeprav še vedno ljubim visoke temperature.

Pomlad se je torej prelevila v poletje, poletje pa prehaja v jesen – meni zelo ljubo obdobje. Jesen mi namreč pomeni nek nov začetek, morda pa tudi konec nečesa nepredvidljivega, divjega,  nepričakovanega. Kajti vsako poletje prinese nekaj novega.

Zakaj ima poletje ta čar? Ker se z danes na jutri odločiš, da greš nekam, kjer boš pozabil na vse, kjer se boš predal toku misli in kjer boš počival, dokler od počivanja ne boš tako utrujen, da si boš zaželel oditi spet domov. Na vrat na nos. To je tisto, kar daje poletju čar.

Še pred poletjem je iz istega razloga tu pomlad, letni čas, ki zažene ves poletni trepet. Komaj čakaš, da nekam greš, da se ti nekaj zgodi, nekaj nepričakovanega in novega.

Toda vrh vsega je vendarle jesen. Moje jeseni so bile venomer razburljive: moja prva služba, moj prvi zmenek z bodočim možem in poroka s taistim gospodom. Tudi najin otrok nama je sporočil, da bo prišel na svet  ravno v jeseni, meseca septembra. Mesec september je zato moj najljubši mesec. Pa čeprav naznanja konec poletja, ko je treba malce počistiti misli in ko je treba pospraviti kovčke in prtljago, ki jo je prineslo poletje.

Po jeseni pa pride zima, tista hladna streznitev, ko možgane preveje mraz. Ko si rečeš, da komaj čakaš novo leto in nove izzive. Tudi tega se veselim, čeprav sedaj, v kratkih rokavih, komajda premišljujem o tem – in, po pravici, tudi nerada. Kajti streznitev pomeni nov začetek. Ali res rabimo streznitev? Po pomladi, poletju in jeseni? Zakaj določenih občutij ne moremo obdržati? Zakaj nas veliki voz ne spremlja vsepovsod? Namreč, danes sem prvič opazila, da mi veliki voz sveti nad stanovanjem. Prvič po mnogih letih sem odprla oči in pogledala v nebo in ga zagledala. Vedno ga opazujem na morju in vsepovsod, kamor grem, toda tokrat sem ga prvič zagledala doma. Le kako je to mogoče? Ali sem tako slepa, da ne vidim, da je doma ravno tako lepo, kot drugod? Zakaj venomer stremimo nekam drugam?

Vesela sem, da sem ga zagledala – tega gospoda. Gospod Veliki Voz, vesela sem, da si tu in da mi ponujaš enako varnost kot tam, kamor se zatečem, ko želim umiriti misli.

Jesen, veselim se te – zopet (pa čeprav je tale link malo depresiven,  toda meni zelo všeč)!

MAMI, KDO JE KUPIL MORJE?

Sem že pisala nekoč o tem, kako na živce mi gre potrošniška družba, pa me preseneti moj  triletnik z vprašanjem: »Mami, kdo je kupil morje?« tik za tem, ko smo pripeljali na naš letošnji morski cilj – na Dugi otok.

Kako mu odgovoriti? »Nihče, piščanček, morje je pač tu od nekdaj.« Nato pa: »Zakaj?« Pa mu poskušam odgovoriti, da zato, ker se morja ne da kupiti, da se stvari kupujejo v trgovinah, morje je pa pač tu, tako kot so oblaki na nebu, pa zvezdice in luna. Toda še kar ne odneha v tej njegovi neizmerni radovednosti, ki mi je tako všeč, pa čeprav me včasih spravi v zadrego. Zakaj, zakaj, zakaj? »Ne, vem zakaj,« odneham na koncu in hkrati me prešine: »Na kateri točki vzgoje sem malega naučila biti tako potrošniški, da me nenehno sprašuje, kje sem kaj kupila in kdo je kupil to pa to?«

V trgovini na blagajni mu nikoli ne kupim kinder jajčka samo zato, da bo dal mir. Kupila sem mu ga natanko enkrat, kar tako. Ne cepeta ob policah polnih igrač, ker mu dovolim, da jih pogleda, se o njih malo pogovoriva, nato pa jih mora vrniti nazaj in še prej ugotoviti, s katere police jih je vzel. Nekakšno igrico se pravzaprav greva. Pa se včasih tudi zgodi, da kakšno malenkost dobi, saj nisem robot in tiste vrste mama, ki trdi, da je treba igrače izdelovati sam, čeprav mi je ta ideja všeč do neke zdrave razumnosti. Konec koncev so otroci v svoji biti naravnani točno k temu. S čim se najraje igrajo? S škatlami, ščipalkami, palčkami za ušesa, iz katerih izdelujejo razno razne oblike in namišljene predmete.

Potem so pa tu babice. Kupujejo, kupujejo, kupujejo. »Pridi, boš videl, kaj sem ti kupila.« Pa ne mislijo nič slabega. Analiziram se dalje: tudi jaz mu včasih rečem natančno isti stavek. Pridi, greva hitro domov (ker se mi pač mudi), boš videl, kaj imam zate. Kar nezavedno se dogaja, da naše malčke vzgajamo v nenadzorovane potrošnike, kot smo sami, pa če si priznamo ali ne.

Zatorej od sedaj naprej si dajem častno pionirsko besedo, da bom marljivo delala na tem, da fanta in sebe malce umirim kar se potrošnje tiče ter da se bom marljivo učila, kako vzgojiti zdravega mladeniča, ki mu ne bo mar, kdo je kupil morje in zakaj, temveč zakaj morje pravzaprav obstaja.

VSE NAJBOLJŠE, SLOVENIJA!

Danes je naša državica postala polnoletna tudi po ameriških standardih. Komaj 21 let je stara, pa vendar se mi zdi, da je od 25. junija 1991 minilo kar nekaj svetlobnih let. Zdi se mi, kot da bi takrat živeli nekje drugje, v vzporednem vesolju.

Takrat sem verjela v našo državo in v njej sem se počutila nadvse varno. Morda zato, ker sem bila še v osnovni šoli in nekako otroci po definiciji verjamejo v boljši jutri. Ali pa zato, ker se je zares zdelo, da bomo zaživeli boljši jutri. Bili smo združeni v mišljenju, hrepeneli smo po istih ciljih.

Pred osamosvojitvijo otroci nismo imeli veliko, starši si niso mogli privoščiti nakupa nešteto igrač in čevljev, pločevink coca-cole ali fante, milke, nutelle in kinder čokoladic, pa vendar sem se počutila dobro, ker je vsakič, ko sem dobila kaj od zgoraj naštetega, bil pravi praznik.

Imeli smo evrokrem, ki sem ga ravno tako oboževala, ampak samo čokoladni del, imeli smo cedevito in gringo. Iz njiju sicer nismo delali napitkov, stresli smo ju na roke in am am. Malo je zapeklo in zacvrčalo v ustih in zato je bilo toliko bolj zabavno. Pa pokalice, ko je v ustih začelo pokati, to so bili občutki!

Potem smo pa malo odrasli, cedevite in pokalice zamenjali za kakšno pivo, ampak vseeno smo bili kar zadovoljni, vsaj jaz. Verjela sem, da ko bom čisto odrasla, bom imela službo in denar, ravno toliko, da bo za preživeti in si včasih kaj malega privoščiti. In da bo to trajalo do lepe starosti, ko si bom lahko privoščila skoraj vse.

Nekako ni šlo po tem scenariju, službo sicer imam, tudi privoščim si lahko še zmeraj kaj, ampak prihodnost je tista, za katero me skrbi in za katero me pred 21 leti ni. Negotova je, pa malce bolj temačna, kot se je sprva zdelo da bo, v tej naši neodvisni državi, ki je kar lepo odvisna od mnogih drugih.

Slovenija, moja dežela, kam si odšla? Te je puberteta dokončno speljala na neprave poti, ti je polnoletnost res tako zamračila um?

Zadnji dan pouka in novi začetki

Pa smo ga dočakali - zadnji šolski dan! Kako poseben dan je to, zagotovo veste vsi. Prav poseben vonj ima in svetlobo, prav posebne občutke imaš, ko je konec pouka. Vesel si, kipiš od sreče, ker je to dan brez naloge, brez učenja in ta občutek bo trajal še 2 meseca in ravno to je ta prvi dan, ki ti takšne občutke ponuja. Tako smo vsi občutili, pa vendar ga sedaj občutim za malenkost drugače.

Čutim nek nemir, kaj pa sedaj? Kako je to možno, da je šolsko leto minilo tako hitro? In ravno tako hitro, tega se zelo dobro zavedam, bodo minile tudi počitnice. In zato me dandanes ta zadnji dan pouka ne vznemirja več toliko, kot me je tedaj, ko sem gulila šolske klopi.
In vsako leto znova je treba začeti od začetka, znova in znova eno in isto. Vse se vrti, vrti, vrti, vsega je konec na točno določen dan in vse se znova začne na točno določen dan. Brez presenečenj, no ja, razen teh, ki jih neradi pričakujemo to jesen.

Kaj nas čaka? Negotovost, nejevolja in stres. Kako veseli bomo 3. septembra (oh, da, letos imamo 2 dni več počitnic)? Kako radostno se bomo vrnili in hiteli razlagati, kako lepo smo se imeli poleti, ko pa bomo na trnjih in čakali, kaj novega se bo zgodilo? Morda bomo pa vseeno morali priti že 1. septembra, v soboto, saj je recesija in je treba varčevati, tudi s časom.  Čas je vendarle denar.
Saj danes ni več pomembno kaj človek misli, občuti, važno je, da se dela, da se dela zastonj, da odmor ni več odmor, ampak le floskula, da podaljšano bivanje ni le podaljšano bivanje, temveč strogo določen čas, v katerem učiteljica (skrajno motivirana, se razume, saj se vendarle ne bo nič spremenilo je slišati) vzgaja otroke in za njih srčno skrbi.

Zakaj nas skrbi prihodnost, ko pa je vendarle vse v najlepšem redu, za vse bo poskrbljeno? Ne razumem, kako lahko sploh koga še kaj skrbi. Pa saj ni časa za skrb.
Čas pa je za poletje, morje, in limonado (recept vzeti iz objave nekje spodaj). Skrbi vseeno poskusimo dati na stran vsaj za nekaj trenutkov. Uživajmo v tem prekratkem poletju, naj nas ne premakne razmišljanje nekaterih tam zgoraj. Tega vam želim vsem. No, pa seveda: čim manj opeklin (tudi tistih meduzastih),  ježkov v prstih, odrgnin, sončarice, mačka od enega piva, popitega na soncu, neuspehov pri družabnih igrah, težav s postavljanjem senčnikov in šotorov, težav s klimo v avtomobilih; čim krajše vrste za trajekt, čim več prijaznosti turističnih delavcev, čim manj gumi defektov, pa prtljage tudi ni treba zgubiti na letališču.

Lepo poletje vsem!

OBVESTILO

Vse  zveste bralce bloga Pomlad za vedno obveščam, da je ime bloga, v katerem se je znašla beseda pomlad, zgolj naključno podobno besedni zvezi slovenska pomlad ali pa pomladna stranka, zato ker

To ni političen blog, ni političen blog!
Kar trdijo ni res, to je blog za ples.

Zato kakršnakoli namigovanja na to, da se avtorica tega bloga nagiba v kakršnokoli politično smer, niso na mestu. Avtorica je samosvoj človek, ni usmerjena, je načelna  oseba, zato imena bloga ne bo spreminjala, kljub pomislekom nekaterih.

Naslov bloga Pomlad za vedno izvira iz avtoričinega razmišljanja o staranju, ki ste ga lahko prebirali nekaj objav nazaj. Ugotovila je namreč, da je mlada v srcu in brez kakršnihkoli moralnih zadržkov vzdržuje svojo pomlad za vedno. 

Moralni zadržki pa v tem primeru pomenijo sledeče:  na primer, ženska nad 30 naj ne bi več uporabljala rdeče šminke. Pa saj ne da bi jo kdaj, pa vseeno – lahko jo pa še bom!  Samo toliko, da veste!

Hvala za razumevanje.

BOHINJ

Mesto ali vas Bohinj sicer ne obstajata, obstaja pa občina Bohinj in seveda prelepo Bohinjsko jezero. Te dni sem bila tam in uživala. Najprej s prijatelji, nato z osmošolsci. Malo smo pekli čevape (s prijatelji), nato smo pa hodili vsepovprek.
Rada imam Bohinj ravno zato, ker ga ni in je - je in ostaja mistični prostor. Ptice, jezero, lepe poti - to je to, kar me vleče tja.
 Pa še vse te lepe besede, ki se vijejo okoli jezera. Morda jim kdaj prisluhnite. Kar ni jim konca. iiiiiiii čiiiiiiiiiiv čivvv čvrkkkkk čvrrkkkk.
Pa ribic je veliko, pa račk ... Pa padalcev, ki jim ni jasno, da v Bohinjsko jezero pač ni ravno pametno pristajati.
Vreme je pa tudi mavrično. Trenutno je lepo, čez mesec dni bo morda pisano, kar pomeni od jeseni do skoraj zime. Mrzlo in vroče, mokro in suho. Vse to vas čaka v Bohinju.
Ampak tam vas ne čaka samo to. Čakajo vas tudi planine, meni so vzele dih. Ker pač drugače ne hodim po planinah. Planine so zakon in soteske so zakon in veslanje preko jezera je zakon.
To sem doživela te dni. Doživela sem pa tudi svoj rojstni dan - tudi tam - med planinami in soteskami. In to je bilo najlepše. Moj dan, moji čevapi, moja zabava. Nikoli ne bom pozabila Bohinja, pa čeprav ga ni, pa čeprav je le mistika ....

Valeta

Danes je bil lep večer, dokončno so se poslovili devetošolci. Bili so mladostni, zabavni in malo tudi čustveni, žalostni. Odhajajo v nov svet.
Vselej podoživljam svojo valeto. Mislili smo, kako odrasli smo in kako nam tedaj nihče ni mogel priti do živega. Toda ...
Sedaj srečujem bivše učence, ki mi hitijo pripovedovat, kako je v srednji šoli ali pa celo - v življenju. Kar naenkrat se zavem, da smo mi stalnica oni pa hitijo naprej, kot smo mi pred 20 leti.
Moja valeta je stara že 20 let, imela bom pa kmalu še eno - tudi čisto mojo in to bo natanko čez leto dni. Veselim se je, pa čeprav me stiska pri srcu. Moji piščančki bodo odšli, mi pa bomo ostali in sprejeli nove nadebudneže.
Ta naš poklic je milo rečeno - čuden. Venomer se poslavljamo. Vsako leto znova. Slovo in lepe želje, nato pa novo obdobje.
Sicer pa je vseeno lepo - ko gledaš valeto, ugotoviš, koliko talentov imajo ti mladi ljudje. Za marsikoga nisem vedela, kaj obvlada. Nekdo perfektno poje, drugi bobna, spet tretji izvaja akrobatske elemente, ob katerih mi zastane dih.
Eni so pa bili navdiha polni skozi celo šolsko leto, pa marljivi in delavni. Ostali pa morda malo preveč v ozadju, pa jim ne bi bilo treba, saj so fantastični posamezniki, polni znanj in upov za prihodnost.
Upam, da bo vsem uspelo, tem mladim fantom in dekletom, naj jim bo pot rožnato začrtana, pa čeprav vsi vemo, da življenje ni polno rožic, prej limon: zatorej zopet, kot nekaj objav nazaj: DRAGI VSI: WHEN LIFE GIVES YOU LEMOS - MAKE YOURSELF A BIG JUICY LEMONADE!





Ampak komad pa mora bit: in danes so ga igrali - naši devetošolci (The Mirrors), za katerega se jim zahvaljujem, pa čeprav po vsej verjetnosti tega ne berejo. Tukaj je.

Adijo še ena generacija!

Generacija se je poslovila in vedno me ob tem obda zopern občutek - po eni strani sem vesela, po dugi pa zelo žalostna.
Skupaj smo bili vrsto let, spoznavali smo se. To so mladi ljudje, polni upov in pričakovanj. Nekateri morda nimajo nobenih ambicij (in to je posledica tega nepredvidljivega časa), spet drugi jih imajo polno: nekdo bo prevajalec, ker ima veze, nekdo bo glasbenik, ker ima talent. Ampak, kaj bodo v resnici postali? To me zanima.
Spominjam se jih, ko so bili še čisto majhni in naivni. Pa saj so sedaj tudi, ampak malo manj. Pa še vedno dovolj, da verjamejo. In to je lepo, kajti verjeti morajo! In zaupati si morajo - verjeti vase!
Sprašujem se, kaj je s prejšnjimi generacijami? Kje so, kaj delajo? Kar razgubili so se, mi pa ostajamo.
Kaj smo si pa mi želeli postati? Zdravniki, učitelji, vzgojitelji, pravniki, umetniki? Kaj smo ZARES postali?
Učitelj je vzgojitelj, pravnik, psiholog  in umetnik. Zdravnik je tudi psiholog in tudi umetnik. Umetnik je psiholog,  pa tudi učitelj. Zgodovinar je učitelj .... Vsi smo vse, če le to želimo biti in moramo biti, ker sicer v življenju ne bomo uspeli. Predvsem pa moramo biti LJUDJE. Tisti, ki se razumemo, podpiramo drug drugega in smo si pravi prijatelji.
Ali nam današnja šola ponuja takšno izobrazbo? Ali potrebujemo tovrstno izobrazbo? DA!
Zato pa naj ta komad, ki je vselej prisoten na valetah in maturantskih plesih, ne bo himna!  Naj bo le uvod v klasično izobrazbo, ki jo vsi nedvomno potrebujemo v največji meri!

Ko prijatelji obmolknejo in ko se novi oglasijo

Malce dolg naslov. Ampak vseeno. Naslov sem si sposodila iz Večera, oni so si ga pa sposodili iz znanega filma. Po Korošcu je to dovoljeno, kolikor se spomnim s faksa.
Zakaj sem začela to temo? Zato, ker kar naenkrat ugotavljam, da nekateri prijatelji ne vedo, da obstajaš. Morda pa nekateri, za katere si sam mislil, da ne obstajajo več, pokažejo, da so tu. In to me je neznansko razveselilo. Ali pa neznansko razžalostilo, ker sem sama morda pozabila nanje.
Vsi smo ljudje, mislimo eden na drugega, pa tudi hitro pozabimo, da smo se nekoč družili. Vsi smo enaki. Kdaj ste na zadnje poklicali prijatelja iz OŠ? Iz SŠ? A veste, tiste, s katerimi ste dejansko bili skupaj in se družili? Se zabavali? Si izmenjali skrivnosti?
Zatorej, dragi prijatelji, o vas razmišljam in o meni najverjetneje razmišljate vi, samo ne ta trenutek. Morda jutri ali kdaj drugič. Tako kot jaz o vas. O tistih starih, dobrih časih.
Vedno sem si namreč predstavljala, kako bomo skupaj vzgajali naše otroke, se veselili njihovih uspehov, se družili in navijali ...
Vpihnimo še eno skupaj: uuuuušššššššš - in zaželimo si nadaljnih druženj, kajti nikoli se ne ve ....

PS:  Danes sem prejela neverjetno lepo čestitko starih novih prijateljev (pa rožice so bile zraven :)))

Balada

Pa če sem ravno pri starih rokerjih, vam privoščim še eno balado - ali pa jo kar sebi.

Kristusova se poslavljajo

Zakaj so kristusova leta tako zaznamovana? Ste se kdaj vprašali, kaj se vam je zgodilo medtem, ko ste bili stari 33? To so po definiciji najtežja leta. Zgodi se namreč, da so težka. Meni, na primer, se je zgodilo marsikaj.
Ampak še zmeraj trdim, da je prvo leto življenja najbolj naporno. Zato se tistih dni nihče ne spomni. Ni res? Se spomnite morda, kako ste prvič spregledali? Pocuzali mleko? Rekli 'mabebema' in potem še zahrulili 'uaaaaaaaaaaaaa'? Se odplazili 10 centimetrov stran od mize? Se sprehodili za cel korak?
Za vse v našem življenju obstaja razlog. Pa čeprav nekateri neprestano trdijo, da gre za naključja :).
Jutri bom starejša in pametnejša. Jutri bom izven nevarnosti in jutri bo - dež. Ne maram dežja, ne maram sivine. Ampak, a veste tisto lepo: When life gives you lemons .... Ja, naredila si bom limonado in to hektolitersko! Zato pa tale komad samo meni!

Vsakdan

Kakšne vsakodnevne malenkosti vas najbolj razveselijo? Mene na primer to, da se zbudim v nedeljo zjutraj in mislim, da je ponedeljek, potem pa ugotovim, da je pravzaprav nedelja. Ali pa na primer to, ko v torbici, ki sem jo na zadnje uporabljala prejšnje poletje, najdem kakšen kovanček za 2 eura (kaj šele bankovec za 10!).
Lepo je tudi takrat, ko te kakšen ne-norec na cesti spusti v križišče, po tem, ko čakaš že 10 minut.
Kaj pa, ko ti na blagajni prodajalka reče, da si plačal preveč? Ali pa, ko ti nekdo priskoči na pomoč, na primer, da ti odpre vrata iz trgovine, ko pelješ otroka v vozičku?
Še vedno obstajajo majhne, lepe reči, ki si jih ljudje lahko izmenjujemo, samo zavedamo se tega vedno manj. Nas te drobne malenkosti kaj stanejo?
Moti me  tudi, ko ljudje skozi vrata rinejo v prostor, ne da bi počakali, da ostali pridejo ven. Tudi na bonton smo namreč popolnoma pozabili. V to sodi tudi pozdravljanje. Kdo naj bi pozdravil vnaprej? Odrasel - ali otrok? Starejši - ali mlajši? Ženska - ali moški? Starejši moški - ali mlajša ženska? Mlajša ženska - ali starejši moški? Nadrejeni - ali podrejeni? Kaj pa, če je ta mlajši - kaj pa, če je drugi starejši?
Cela zmeda velja zadnje čase. Ne vemo, kje smo, kaj pričakujemo drug od drugega - predvsem pa, kaj je naša dolžnost.
Le kako to potem prenesti na otroke, kako jih vzgajati? Kdo jim je za zgled? Starši - nedvomno. Učitelji - nedvomno. Je morda še kdo v domovini, ki naj bi vzgajal našo mladino in ji bil za zgled?

Današnji šoki ali pa samo razmišljanje o novi dobi

Zanima me, kam smo prišli. V kakšno obdobje? Človek nima pet minut zasebnosti več. Vsi vedo, kje si, kaj delaš, s kom se pogovarjaš. Ko vklopim računalnik, pol sveta vidi, da sem  'online'  in da sem doma. Vsak me lahko pokliče kadarkoli kamorkoli. Kje so časi, ko smo se poklicali domov in upali, da bo človek na drugi strani dejansko doma. Če ga ni bilo, te ni poklical nazaj in se opravičeval, da ni slišal, da je bil ravno na stranišču, v kleti, trgovini in ne vem še kje. Ni poklical, ker ni vedel, da si klical. Lepota in čar naše mladosti. Nisi vedel, kje je kdo in kaj dela.

Kje smo še? V dobi, ko starši delajo namesto otrok čisto vse, ni da ni. Domače naloge, seminarske, plakate. Zavezujejo jim čevlje tja do 12. leta, hodijo jih iskat pred šolo in jih odpeljejo domov, pa čeprav živijo 300 metrov od šolskega praga. Neprestano jih nadzorujejo – zopet seveda po mobilnem telefonu, otroci morajo neprestano  poročati o vsakem koraku: ko pridejo v šolo, ko pridejo na trening, v glasbeno šolo, ko gredo z atletike, ko so pred domačimi durmi.

Pa ne, to še ni dovolj: starši se tudi učijo namesto otrok. In, ne boste verjeli, izdelujejo jim tudi 'plonk ceglce'. O ja. Tudi to se dogaja. In oblepijo jih s selotejpom. Da bodo zdržali v potnih ročicah. In seveda, da bodo dobili dobro oceno. Otrok ali oni? To je zdaj vprašanje.

Pa kam smo še prišli? V  dobo megamarketov. Vsepovsod jih je dovolj, v vsaki vasi, povsod! Nudijo nam pa vse – greš po mleko, prideš domov s pralnim strojem – če je bil pa v akciji, pa stari se bo ravnokar pokvaril, malo čudno se oglaša. Nudijo vse, tudi ogromno zdravja:  tega, seveda, kupec – potrošnik – ne more spregledati: vse je sveže, vse je zdravo, bio, eko, domače. Pa pogledaš malce bližje. Država porekla: Španija, Nizozemska, če je Italija, smo že veseli, saj je konec koncev čisto blizu.  Še celo rozine so iz Irana! Ene navadne rozine, pa ne da ne bi bila naša lepa Slovenija vinorodna dežela, polna trt.

Tega obdobja ne maram, bilo je lepše, ko smo se otroci še igrali zunaj. Pa kje so zdaj otroci? Ne malčki, ampak otroci – sedem, osem, devet, deset-letni. Kje so? Ja na FB-ju, vendar! Tam je žur, tam je noro, tam je vse. Tam zopet izveš vse o vsakomur, pa vidiš slikice, pa prebereš vse, ne smeš zamuditi niti pet minut popoldneva, ker če te ni 'gor', potem si čuden, naslednji dan te zopet vsi sprašujejo: Pa kje si bil včeraj? Bog ne daj, da bi rekel, da zunaj, da si brcal žogo, se podil s kolesom, kradel zemljo in skakal ristanc. Se še spomnite? Pa recimo barvice, pa gumitvist, pa skrivalnice. Šla bi zdajle ven in se igrala skrivalnice, to mi je bila daleč najljubša igra zunaj. Pa malo smo se tudi umazali, a ne. Kdaj pa kdaj si še celo padel in si potolkel koleno, ali te je pa celo kdo malce porinil in si treščil v drevo, ali pa ti je kdo vrgel žogo direktno v nos, da se je vlila kri. In kaj se je zgodilo? Nič in popolnoma nič. Šel si domov, se preoblekel in dirkal nazaj pod blok ali pred hišo. Igra se je nadaljevala do večera.

Takole je tole, tako smo hoteli, tako smo si postlali. Ne! Gremo ven, ugasnimo računalnike, danes je še lep dan, spet bo kmalu mraz, pa čeprav prihaja junij. Ajde, gremo!

Časovni stroj

Vsi bi radi potovali skozi čas, predvsem nazaj. Ampak - kako? Poznam nekaj receptov za potovonje v otroštvo in mladost:
1. Namažem nutello na kruh (bolje bi seveda bilo, če bi imela evrokrem) - in en, dva, tri - pet minut sem stara 7 let.
2. Preberem knjigo, ki sem jo brala pred 15 leti - in en, dva tri - za kakšen dan ali dva sem zopet tam, kjer sem bila nekoč.
3. Ko se peljem mimo naselja, kjer sem stanovala v mladosti -  en, dva tri - za minutko sem stara 18 let.
4. Grem na koncert naših prijateljev - in en, dva tri - odplavam za 10 let vzvratno.
Ja, ta vikend je bil v znamenju dneva mladosti. Sedaj pa nazaj, v sedanjost, v nedeljo in v jutrišnji ponedeljek. V nov teden - v prihodnost. Kako potovati tja, prekočiti nekaj let - o ne, tega si pa ne želim! Naprej grem počasi, iz minute v minuto, niti si ne želim preveč razmišljati o tem, kaj bo jutri. Vem samo, da se bliža moj mesec in tega se veselim.

Bliža se štafeta

To je pa res lepo. Nekateri so pogrešali moj blogec. No, pa da vsaj nekaj napišem. Danes je bil kar težek dan, ampak vsaj nekaj sončka je posijalo. Približuje se konec tedna in zopet bomo malo zadihali.
Veselim se dneva mladosti, ko bomo vsi mladi praznovali na veliko :) Se še spomnite dneva mladosti? Ko smo komaj čakali štafeto? Nepozabno.
Na kaj pa danes komaj čakamo? Predvsem na petke, na plačo, poleti pa seveda na morje ... Štafete pa ni več, ampak prenašamo jo v srcih - štafeto veselja in radosti. Ko se naslednjič dobite s prijatelji iz mladosti, si predajte nalezljivo štafeto - en velik nasmeh. To pa tudi šteje, a ne!

Obtednica

Danes Pomlad za vedno praznuje en teden obstoja. Bila sem pridna in objavljala vsak dan, kot sem si zadala, vendar mi to ni podobno, saj dnevnikov nikoli nisem rada pisala. Od sedaj naprej ne bom objavljala vsak dan, le takrat, ko se mi bo zares zaluštalo, kajti pišem pa vseeno rada. Mimogrede - že od novega leta pišem eno kuharsko knjigico z zgodbami za recepti, ki jo nameravam deliti za novoletna darila, upam, da mi jo bo uspelo dokončati.
Povzetek tedna: pester, delaven, zabaven in presenečenj poln (beri: čevlji).
Čeprav bo jutri spet zima, se tale Pomlad ne bo tako zlahka predala. Uživajte v nedelji!

Spomini na srednjo šolo

Včeraj so plesali maturantje in nehote so se mi v misli prikradli spomini na srednjo šolo. Bili smo mladi, polni upov in energije, malce neumni, misleč, da smo najpametnejši.
Imeli smo vse: čas, polno prijateljev, zabavo in seveda - šolske obveznosti. Ampak priznajmo si, da ko se spominjamo srednje šole, so šolske obveznosti zadnje, kar nam pade na misel. Jaz se, na primer, spomnim tudi na Tracy.

Hudo

Danes je bilo zelo zabavno. Dobila sem nove čevlje! Hvala, Jaka!

Stari časi se vračajo

Če smo že pri času: stari časi - dobri časi. Tole je pa bilo ... Billy Joel se je izkazal! Pa poglejte tole. Ali ni podobno? Ampak - stari časi so stari dobri časi!

Čas

Še ena globoka: čas hitro teče - ali pa počasi, včasih je kar naporno spremljati potek časa :)

Kaj bi bilo če ...

... na cestah ne bi bilo norcev?

Ta teden poteka akcija policije "0,0 – šofer – trezna odločitev". Spoštujte tole, pa ne samo ta teden! 
 

Šolski zvonec

Šolsko leto se bliža koncu, zato tale kitica ni ravno primerna, ampak mi gre po glavi, vsak dan vsaj 5x. Mi je pa zanimivo, kako Slovenci ne moremo brez vina - povsodi in venomer :)

Šolski zvonec glasno kliče:
"Cicibani, kje pa ste?
Čez zelene vinske griče
že jesen v deželo gre!"

Vremenska napoved

Ju3 bo zima! To pa res ni lepo! Zofka nas je pustila na cedilu.

Morje

Današnji torek je vsekakor bolj človeški. Kot prvo: ravnokar je posijalo sonce, imam celo nekaj prostega časa ta trenutek in kot drugo: GREMO NA MORJE! Letos pade Dugi otok in mi je všeč :). I feel good!
Pa še s prijatelji bomo, da bo bolj zabavno.
Morje mi veliko pomeni: najraje imam sveža jutra in dolgo kavo na terasi (s pogledom na morje). Vročina mi sicer ne odgovarja preveč, zato se pa toliko raje vržem v vodo. Če se le da, na plaži preberem kakšno stran dobre knjige (če ima kdo kakšne predloge za dobro 'morsko' čtivo, se priporočam).
Potem so pa tukaj seveda večeri, ko se prižgejo prve luči in ko njihova svetloba odseva v vodi, ko otrok zaspi in ko se začne debata pozno v večer.
Sedaj pa se je odštevanje do poletja čisto zares začelo! Pa čeprav sem si prisegla, da nikoli več ne bom odštevala.

Ponedeljek

Nenormalno težko sem vstala in se spravila delat. Ponedeljki bi morali biti prepovedani. Edina dobra stran ponedeljka je ta, da se začne odštevanje do petka. Torej še 4x spat, pa bo petek.

Spat je treba

Večer se je prelevil v noč. Moja navdušenost nad blogganjem je na vrhuncu. Razmišljam in počasi že sanajam .... Spat bo treba, pa se mi ne spi. Zato poslušam tale komad, ker mi je pop brit pač všeč.

Za starše

Ker sem ravno začela objavljati, naj vam posredujem še tole.

If you don't know me

Ma samo za dušo: to je moj najljubši komad ever. Razočaranje, da to ni original - grozen šok! Ampak vseeno - love it!

Kdaj pride noč?

Prihaja noč, čeprav moj sin tega ne razume. Ali ve kdo recept, kako povedati tri leta staremu otroku, da mora zapspati, čeprav je zunaj svetlo?

Prvič

Danes prvič objavljam na blogu. Zakaj? Ker se malo igram. Je deževna nedelja, mrzlo je. Po včerajšnji vročini se prileže malo dežja, pa čeprav ga načeloma ne maram. Priznam pa, da paše poležavati, piti kavo in razmišljati, kako bi bilo, če jutri ne bi bilo treba v službo.
Ampak - o tem bom razmišljala malo kasneje, kot pravi Scarrlet O'Hara: I can't think about that right now. If I do, I'll go crazy. I'll think about that tomorrow. To je moj življenski moto, ki me drži pokonci. In se obnese!