Valeta

Danes je bil lep večer, dokončno so se poslovili devetošolci. Bili so mladostni, zabavni in malo tudi čustveni, žalostni. Odhajajo v nov svet.
Vselej podoživljam svojo valeto. Mislili smo, kako odrasli smo in kako nam tedaj nihče ni mogel priti do živega. Toda ...
Sedaj srečujem bivše učence, ki mi hitijo pripovedovat, kako je v srednji šoli ali pa celo - v življenju. Kar naenkrat se zavem, da smo mi stalnica oni pa hitijo naprej, kot smo mi pred 20 leti.
Moja valeta je stara že 20 let, imela bom pa kmalu še eno - tudi čisto mojo in to bo natanko čez leto dni. Veselim se je, pa čeprav me stiska pri srcu. Moji piščančki bodo odšli, mi pa bomo ostali in sprejeli nove nadebudneže.
Ta naš poklic je milo rečeno - čuden. Venomer se poslavljamo. Vsako leto znova. Slovo in lepe želje, nato pa novo obdobje.
Sicer pa je vseeno lepo - ko gledaš valeto, ugotoviš, koliko talentov imajo ti mladi ljudje. Za marsikoga nisem vedela, kaj obvlada. Nekdo perfektno poje, drugi bobna, spet tretji izvaja akrobatske elemente, ob katerih mi zastane dih.
Eni so pa bili navdiha polni skozi celo šolsko leto, pa marljivi in delavni. Ostali pa morda malo preveč v ozadju, pa jim ne bi bilo treba, saj so fantastični posamezniki, polni znanj in upov za prihodnost.
Upam, da bo vsem uspelo, tem mladim fantom in dekletom, naj jim bo pot rožnato začrtana, pa čeprav vsi vemo, da življenje ni polno rožic, prej limon: zatorej zopet, kot nekaj objav nazaj: DRAGI VSI: WHEN LIFE GIVES YOU LEMOS - MAKE YOURSELF A BIG JUICY LEMONADE!





Ampak komad pa mora bit: in danes so ga igrali - naši devetošolci (The Mirrors), za katerega se jim zahvaljujem, pa čeprav po vsej verjetnosti tega ne berejo. Tukaj je.