Generacija se je poslovila in vedno me ob tem obda zopern občutek - po eni strani sem vesela, po dugi pa zelo žalostna.
Skupaj smo bili vrsto let, spoznavali smo se. To so mladi ljudje, polni upov in pričakovanj. Nekateri morda nimajo nobenih ambicij (in to je posledica tega nepredvidljivega časa), spet drugi jih imajo polno: nekdo bo prevajalec, ker ima veze, nekdo bo glasbenik, ker ima talent. Ampak, kaj bodo v resnici postali? To me zanima.
Spominjam se jih, ko so bili še čisto majhni in naivni. Pa saj so sedaj tudi, ampak malo manj. Pa še vedno dovolj, da verjamejo. In to je lepo, kajti verjeti morajo! In zaupati si morajo - verjeti vase!
Sprašujem se, kaj je s prejšnjimi generacijami? Kje so, kaj delajo? Kar razgubili so se, mi pa ostajamo.
Kaj smo si pa mi želeli postati? Zdravniki, učitelji, vzgojitelji, pravniki, umetniki? Kaj smo ZARES postali?
Učitelj je vzgojitelj, pravnik, psiholog in umetnik. Zdravnik je tudi psiholog in tudi umetnik. Umetnik je psiholog, pa tudi učitelj. Zgodovinar je učitelj .... Vsi smo vse, če le to želimo biti in moramo biti, ker sicer v življenju ne bomo uspeli. Predvsem pa moramo biti LJUDJE. Tisti, ki se razumemo, podpiramo drug drugega in smo si pravi prijatelji.
Ali nam današnja šola ponuja takšno izobrazbo? Ali potrebujemo tovrstno izobrazbo? DA!
Zato pa naj ta komad, ki je vselej prisoten na valetah in maturantskih plesih, ne bo himna! Naj bo le uvod v klasično izobrazbo, ki jo vsi nedvomno potrebujemo v največji meri!
Ni komentarjev:
Objavite komentar