Vsakdan

Kakšne vsakodnevne malenkosti vas najbolj razveselijo? Mene na primer to, da se zbudim v nedeljo zjutraj in mislim, da je ponedeljek, potem pa ugotovim, da je pravzaprav nedelja. Ali pa na primer to, ko v torbici, ki sem jo na zadnje uporabljala prejšnje poletje, najdem kakšen kovanček za 2 eura (kaj šele bankovec za 10!).
Lepo je tudi takrat, ko te kakšen ne-norec na cesti spusti v križišče, po tem, ko čakaš že 10 minut.
Kaj pa, ko ti na blagajni prodajalka reče, da si plačal preveč? Ali pa, ko ti nekdo priskoči na pomoč, na primer, da ti odpre vrata iz trgovine, ko pelješ otroka v vozičku?
Še vedno obstajajo majhne, lepe reči, ki si jih ljudje lahko izmenjujemo, samo zavedamo se tega vedno manj. Nas te drobne malenkosti kaj stanejo?
Moti me  tudi, ko ljudje skozi vrata rinejo v prostor, ne da bi počakali, da ostali pridejo ven. Tudi na bonton smo namreč popolnoma pozabili. V to sodi tudi pozdravljanje. Kdo naj bi pozdravil vnaprej? Odrasel - ali otrok? Starejši - ali mlajši? Ženska - ali moški? Starejši moški - ali mlajša ženska? Mlajša ženska - ali starejši moški? Nadrejeni - ali podrejeni? Kaj pa, če je ta mlajši - kaj pa, če je drugi starejši?
Cela zmeda velja zadnje čase. Ne vemo, kje smo, kaj pričakujemo drug od drugega - predvsem pa, kaj je naša dolžnost.
Le kako to potem prenesti na otroke, kako jih vzgajati? Kdo jim je za zgled? Starši - nedvomno. Učitelji - nedvomno. Je morda še kdo v domovini, ki naj bi vzgajal našo mladino in ji bil za zgled?

Današnji šoki ali pa samo razmišljanje o novi dobi

Zanima me, kam smo prišli. V kakšno obdobje? Človek nima pet minut zasebnosti več. Vsi vedo, kje si, kaj delaš, s kom se pogovarjaš. Ko vklopim računalnik, pol sveta vidi, da sem  'online'  in da sem doma. Vsak me lahko pokliče kadarkoli kamorkoli. Kje so časi, ko smo se poklicali domov in upali, da bo človek na drugi strani dejansko doma. Če ga ni bilo, te ni poklical nazaj in se opravičeval, da ni slišal, da je bil ravno na stranišču, v kleti, trgovini in ne vem še kje. Ni poklical, ker ni vedel, da si klical. Lepota in čar naše mladosti. Nisi vedel, kje je kdo in kaj dela.

Kje smo še? V dobi, ko starši delajo namesto otrok čisto vse, ni da ni. Domače naloge, seminarske, plakate. Zavezujejo jim čevlje tja do 12. leta, hodijo jih iskat pred šolo in jih odpeljejo domov, pa čeprav živijo 300 metrov od šolskega praga. Neprestano jih nadzorujejo – zopet seveda po mobilnem telefonu, otroci morajo neprestano  poročati o vsakem koraku: ko pridejo v šolo, ko pridejo na trening, v glasbeno šolo, ko gredo z atletike, ko so pred domačimi durmi.

Pa ne, to še ni dovolj: starši se tudi učijo namesto otrok. In, ne boste verjeli, izdelujejo jim tudi 'plonk ceglce'. O ja. Tudi to se dogaja. In oblepijo jih s selotejpom. Da bodo zdržali v potnih ročicah. In seveda, da bodo dobili dobro oceno. Otrok ali oni? To je zdaj vprašanje.

Pa kam smo še prišli? V  dobo megamarketov. Vsepovsod jih je dovolj, v vsaki vasi, povsod! Nudijo nam pa vse – greš po mleko, prideš domov s pralnim strojem – če je bil pa v akciji, pa stari se bo ravnokar pokvaril, malo čudno se oglaša. Nudijo vse, tudi ogromno zdravja:  tega, seveda, kupec – potrošnik – ne more spregledati: vse je sveže, vse je zdravo, bio, eko, domače. Pa pogledaš malce bližje. Država porekla: Španija, Nizozemska, če je Italija, smo že veseli, saj je konec koncev čisto blizu.  Še celo rozine so iz Irana! Ene navadne rozine, pa ne da ne bi bila naša lepa Slovenija vinorodna dežela, polna trt.

Tega obdobja ne maram, bilo je lepše, ko smo se otroci še igrali zunaj. Pa kje so zdaj otroci? Ne malčki, ampak otroci – sedem, osem, devet, deset-letni. Kje so? Ja na FB-ju, vendar! Tam je žur, tam je noro, tam je vse. Tam zopet izveš vse o vsakomur, pa vidiš slikice, pa prebereš vse, ne smeš zamuditi niti pet minut popoldneva, ker če te ni 'gor', potem si čuden, naslednji dan te zopet vsi sprašujejo: Pa kje si bil včeraj? Bog ne daj, da bi rekel, da zunaj, da si brcal žogo, se podil s kolesom, kradel zemljo in skakal ristanc. Se še spomnite? Pa recimo barvice, pa gumitvist, pa skrivalnice. Šla bi zdajle ven in se igrala skrivalnice, to mi je bila daleč najljubša igra zunaj. Pa malo smo se tudi umazali, a ne. Kdaj pa kdaj si še celo padel in si potolkel koleno, ali te je pa celo kdo malce porinil in si treščil v drevo, ali pa ti je kdo vrgel žogo direktno v nos, da se je vlila kri. In kaj se je zgodilo? Nič in popolnoma nič. Šel si domov, se preoblekel in dirkal nazaj pod blok ali pred hišo. Igra se je nadaljevala do večera.

Takole je tole, tako smo hoteli, tako smo si postlali. Ne! Gremo ven, ugasnimo računalnike, danes je še lep dan, spet bo kmalu mraz, pa čeprav prihaja junij. Ajde, gremo!

Časovni stroj

Vsi bi radi potovali skozi čas, predvsem nazaj. Ampak - kako? Poznam nekaj receptov za potovonje v otroštvo in mladost:
1. Namažem nutello na kruh (bolje bi seveda bilo, če bi imela evrokrem) - in en, dva, tri - pet minut sem stara 7 let.
2. Preberem knjigo, ki sem jo brala pred 15 leti - in en, dva tri - za kakšen dan ali dva sem zopet tam, kjer sem bila nekoč.
3. Ko se peljem mimo naselja, kjer sem stanovala v mladosti -  en, dva tri - za minutko sem stara 18 let.
4. Grem na koncert naših prijateljev - in en, dva tri - odplavam za 10 let vzvratno.
Ja, ta vikend je bil v znamenju dneva mladosti. Sedaj pa nazaj, v sedanjost, v nedeljo in v jutrišnji ponedeljek. V nov teden - v prihodnost. Kako potovati tja, prekočiti nekaj let - o ne, tega si pa ne želim! Naprej grem počasi, iz minute v minuto, niti si ne želim preveč razmišljati o tem, kaj bo jutri. Vem samo, da se bliža moj mesec in tega se veselim.

Bliža se štafeta

To je pa res lepo. Nekateri so pogrešali moj blogec. No, pa da vsaj nekaj napišem. Danes je bil kar težek dan, ampak vsaj nekaj sončka je posijalo. Približuje se konec tedna in zopet bomo malo zadihali.
Veselim se dneva mladosti, ko bomo vsi mladi praznovali na veliko :) Se še spomnite dneva mladosti? Ko smo komaj čakali štafeto? Nepozabno.
Na kaj pa danes komaj čakamo? Predvsem na petke, na plačo, poleti pa seveda na morje ... Štafete pa ni več, ampak prenašamo jo v srcih - štafeto veselja in radosti. Ko se naslednjič dobite s prijatelji iz mladosti, si predajte nalezljivo štafeto - en velik nasmeh. To pa tudi šteje, a ne!

Obtednica

Danes Pomlad za vedno praznuje en teden obstoja. Bila sem pridna in objavljala vsak dan, kot sem si zadala, vendar mi to ni podobno, saj dnevnikov nikoli nisem rada pisala. Od sedaj naprej ne bom objavljala vsak dan, le takrat, ko se mi bo zares zaluštalo, kajti pišem pa vseeno rada. Mimogrede - že od novega leta pišem eno kuharsko knjigico z zgodbami za recepti, ki jo nameravam deliti za novoletna darila, upam, da mi jo bo uspelo dokončati.
Povzetek tedna: pester, delaven, zabaven in presenečenj poln (beri: čevlji).
Čeprav bo jutri spet zima, se tale Pomlad ne bo tako zlahka predala. Uživajte v nedelji!

Spomini na srednjo šolo

Včeraj so plesali maturantje in nehote so se mi v misli prikradli spomini na srednjo šolo. Bili smo mladi, polni upov in energije, malce neumni, misleč, da smo najpametnejši.
Imeli smo vse: čas, polno prijateljev, zabavo in seveda - šolske obveznosti. Ampak priznajmo si, da ko se spominjamo srednje šole, so šolske obveznosti zadnje, kar nam pade na misel. Jaz se, na primer, spomnim tudi na Tracy.

Hudo

Danes je bilo zelo zabavno. Dobila sem nove čevlje! Hvala, Jaka!

Stari časi se vračajo

Če smo že pri času: stari časi - dobri časi. Tole je pa bilo ... Billy Joel se je izkazal! Pa poglejte tole. Ali ni podobno? Ampak - stari časi so stari dobri časi!

Čas

Še ena globoka: čas hitro teče - ali pa počasi, včasih je kar naporno spremljati potek časa :)

Kaj bi bilo če ...

... na cestah ne bi bilo norcev?

Ta teden poteka akcija policije "0,0 – šofer – trezna odločitev". Spoštujte tole, pa ne samo ta teden! 
 

Šolski zvonec

Šolsko leto se bliža koncu, zato tale kitica ni ravno primerna, ampak mi gre po glavi, vsak dan vsaj 5x. Mi je pa zanimivo, kako Slovenci ne moremo brez vina - povsodi in venomer :)

Šolski zvonec glasno kliče:
"Cicibani, kje pa ste?
Čez zelene vinske griče
že jesen v deželo gre!"

Vremenska napoved

Ju3 bo zima! To pa res ni lepo! Zofka nas je pustila na cedilu.

Morje

Današnji torek je vsekakor bolj človeški. Kot prvo: ravnokar je posijalo sonce, imam celo nekaj prostega časa ta trenutek in kot drugo: GREMO NA MORJE! Letos pade Dugi otok in mi je všeč :). I feel good!
Pa še s prijatelji bomo, da bo bolj zabavno.
Morje mi veliko pomeni: najraje imam sveža jutra in dolgo kavo na terasi (s pogledom na morje). Vročina mi sicer ne odgovarja preveč, zato se pa toliko raje vržem v vodo. Če se le da, na plaži preberem kakšno stran dobre knjige (če ima kdo kakšne predloge za dobro 'morsko' čtivo, se priporočam).
Potem so pa tukaj seveda večeri, ko se prižgejo prve luči in ko njihova svetloba odseva v vodi, ko otrok zaspi in ko se začne debata pozno v večer.
Sedaj pa se je odštevanje do poletja čisto zares začelo! Pa čeprav sem si prisegla, da nikoli več ne bom odštevala.

Ponedeljek

Nenormalno težko sem vstala in se spravila delat. Ponedeljki bi morali biti prepovedani. Edina dobra stran ponedeljka je ta, da se začne odštevanje do petka. Torej še 4x spat, pa bo petek.

Spat je treba

Večer se je prelevil v noč. Moja navdušenost nad blogganjem je na vrhuncu. Razmišljam in počasi že sanajam .... Spat bo treba, pa se mi ne spi. Zato poslušam tale komad, ker mi je pop brit pač všeč.

Za starše

Ker sem ravno začela objavljati, naj vam posredujem še tole.

If you don't know me

Ma samo za dušo: to je moj najljubši komad ever. Razočaranje, da to ni original - grozen šok! Ampak vseeno - love it!

Kdaj pride noč?

Prihaja noč, čeprav moj sin tega ne razume. Ali ve kdo recept, kako povedati tri leta staremu otroku, da mora zapspati, čeprav je zunaj svetlo?

Prvič

Danes prvič objavljam na blogu. Zakaj? Ker se malo igram. Je deževna nedelja, mrzlo je. Po včerajšnji vročini se prileže malo dežja, pa čeprav ga načeloma ne maram. Priznam pa, da paše poležavati, piti kavo in razmišljati, kako bi bilo, če jutri ne bi bilo treba v službo.
Ampak - o tem bom razmišljala malo kasneje, kot pravi Scarrlet O'Hara: I can't think about that right now. If I do, I'll go crazy. I'll think about that tomorrow. To je moj življenski moto, ki me drži pokonci. In se obnese!