SAMO JAZ

Pa sem spet tu. Moj blogec je živ! Po doooolgem času. Rada pišem in še bom.
Nekaj lepega se mi je zgodilo. Luna. Lepa Luna me je obiskala, tako začarana, da sem skoraj omedlela.
Ko sem se vozila v službo, sem opazovala to lepo telo. Obšla me je misel na neskončnost. Kje smo? Kaj delamo? Kdo smo? .... Sprašujem se ... in ljubezen do besed me navdaja z lepoto. Hvaležna sem, ker lahko uživam sama s seboj, v lepih trenutkih, z lepo glasbo, samo moja ...

MOJ NAJLJUBŠI

Pa je prišel – moj najljubši. Letni čas. Jesen je prišla in zopet je malo hladneje in tudi prijetneje. Da bi proslavila ta slavnostni dogodek, sem se danes odločila, da bom cel dan kuhala. Ker rada kuham in ker mi to pomeni prvovrstno sprostitev, sem se lotila zadeve kar se da resno.

Ob jutranji kavi sem se odločila, da bom danes naredila (za zalogo) torteline s pestom iz zelišč, nato čufte (prirejen korejski recept), pri čemer ne sme manjkati prava pomadore omaka, za današnje kosilo pa govejo juho, mrežno pečenko s praženim krompirjem (jaz sem ga samo skuhala, slavospev za nadgradnjo  pa naj gre boljši polovici)  in solato – tako pravo nedeljsko kosilo. In ko malo zahladi, to prav paše.

Priznam, da je bila goveja juha že skuhana, skuhala jo je moja mami, tako da to ne šteje v današnje ustvarjanje. Tudi z mrežno sem se malo prešvercala – kupila sem že narejeno (no, ne spečeno, da se razume).

Sem pa zato z velikim užitkom naredila pesto iz zelišč (zelena, peteršilj, drobnjak in bazilika + parmezan, ovseni kosmiči – oreščkov nisem imela, nekaj pa rabiš, da se zgosti in da nevtralizira okus – nato sol in poper ter na kup olivnega olja).

Ta zvarek je romal v torteline. Z veseljem sporočam, da mi je testo z veliko vnemo pomagal mesiti moj sin, zato je tako dobro uspel.

Medtem, ko je testo počivalo v hladilniku, sem zamesila zmleto meso s črnim in belim sezamom, sezamovim oljem, navadnim oljem, veliko česna sem tudi dodala in pa malo jajca in moke. Nastalo je natanko 25 malih – za oreh velikih – kroglic, ki sem jih ocvrla v vročem olju. Trenutno pa kroglice čakajo na paradižnikovo omako. In se bodo kar načakale, ker se momentalno čebula (svetla in rdeča v paru) na minimalnem ognju kuhlja do nezavesti.  

Imela sem namen speči tudi čokoladne piškote, pa se mi kar ne ljubi več, ker bi rada to izvedla s tisto ta pravo energijo in seveda z mojim malim pomočnikom – kuharjem, ki pa je trenutno že malo utrujen.

Bil je prekrasen kuharski dan, kupila sem tudi 3 moke, pirino, ajdovo in namensko za sladice, tako da me v naslednjih vikendih čaka prava pustolovščina ustvarjanja.

To je moje sproščanje pred novim tednom, tudi vreme mi je šlo na roke. Ko kuham, mislim samo na troje – kako lepo diši, kako mi je prijetno toplo in kako mi ni treba misliti na nič drugega. Zatorej: hvala, Jesen, ker si prišla, ker sedaj brez slabe vesti visim za štedilnikom in meditiram. 

Novo leto

Saj vem, da boste rekli, da se mi je popolnoma zmešalo, vendar pa se meni osebno novo leto vselej začne 1. septembra. Že od svojega sedmega leta se mi novo leto začne takrat. V bistvu  gre za poseben dan, za dan, ko se vse začne od začetka, ko je vse še prazno, belo, nepopisano.

Ampak čisto vsako leto, vedno znova, me obdajajo enaki občutki. Malo me stiska pri srcu in v trebuhu, tisti zadnji dan pred šolo je malce temnejši v mojem pojmovanju barv, kar nekako bolj trpek je in čuden. Ne vem zakaj, ampak večina zadnjih avgustovskih dni v vseh teh letih je bilo deževnih, vključno z današnjim dnem, če se ni nemara zgodilo, da je bil deževen sam gospod vseh datumov – PRVI SEPTEMBER.

No, in ko pride prvi september – to je pa res nekaj posebnega. Po navadi ne spim prav dobro, tako da sem na ta dan kar precej utrujena, še predno se dodobra začne. Potem so tu polne ceste živčnih divjakov, ki so prišli z dopusta 31. avgusta ob pet do polnoči in so na prvega septembra dan (razumljivo) v šoku, saj je treba ošilit še 20 svinčnikov in zaviti 15 zvezkov (pa kaj vse ti učitelji zahtevajo od nas!), pa potem tisti veselo-žalosten vrvež pred šolo, saj ne vem, ali bi se zjokala ali razpočila od veselja, ko zagledam prerojene in odrasle otroke, moje malčke, ki so čez noč odrasli.

Veseli smo, da se vidimo, a hkrati vemo, da nas čaka naporno leto, polno ocen in preparelih živcev, tako s strani otrok in staršev kot (se razume) s strani učiteljev. Pa kaj bi o učiteljih, teh parazitih? Besed ne najde več nihče, tako nas imajo v zobeh.
Prav jim je, kar naj nam zavidajo, da smo doma že ob enih in da nič ne delamo. Pa še tri mesece na leto počitnic imamo! Dobro nam je, pa plače so več kot odlične, skoraj lahko trdim, da super. Pa odmorov imamo na kup, pa še mladi ostajamo po srcu, ker smo iz dneva v dan z mladimi v koraku s časom.

Vidite, dragi ne-javni uslužbenci in ne-učitelji – kar lepo nam zavidajte še naprej in sistem vas bo uslišal. Pa saj vas že je, počasi in previdno.

Veliki voz

Moj blogec je prišel nazaj. Kar pogrešala sem ga. Vendar pa med poletjem ni bilo toliko navdiha za pisanje. Imela sem vendarle počitnice.

Poletje se počasi končuje, čeprav me prijateljica venomer opozarja, da to ni res, da se zna zavleči tja do konca septembra, če ne celo do oktobra. Pa saj ima prav, toda meni se »poletje« konča, ko se mi konča dopust, pa čeprav še vedno ljubim visoke temperature.

Pomlad se je torej prelevila v poletje, poletje pa prehaja v jesen – meni zelo ljubo obdobje. Jesen mi namreč pomeni nek nov začetek, morda pa tudi konec nečesa nepredvidljivega, divjega,  nepričakovanega. Kajti vsako poletje prinese nekaj novega.

Zakaj ima poletje ta čar? Ker se z danes na jutri odločiš, da greš nekam, kjer boš pozabil na vse, kjer se boš predal toku misli in kjer boš počival, dokler od počivanja ne boš tako utrujen, da si boš zaželel oditi spet domov. Na vrat na nos. To je tisto, kar daje poletju čar.

Še pred poletjem je iz istega razloga tu pomlad, letni čas, ki zažene ves poletni trepet. Komaj čakaš, da nekam greš, da se ti nekaj zgodi, nekaj nepričakovanega in novega.

Toda vrh vsega je vendarle jesen. Moje jeseni so bile venomer razburljive: moja prva služba, moj prvi zmenek z bodočim možem in poroka s taistim gospodom. Tudi najin otrok nama je sporočil, da bo prišel na svet  ravno v jeseni, meseca septembra. Mesec september je zato moj najljubši mesec. Pa čeprav naznanja konec poletja, ko je treba malce počistiti misli in ko je treba pospraviti kovčke in prtljago, ki jo je prineslo poletje.

Po jeseni pa pride zima, tista hladna streznitev, ko možgane preveje mraz. Ko si rečeš, da komaj čakaš novo leto in nove izzive. Tudi tega se veselim, čeprav sedaj, v kratkih rokavih, komajda premišljujem o tem – in, po pravici, tudi nerada. Kajti streznitev pomeni nov začetek. Ali res rabimo streznitev? Po pomladi, poletju in jeseni? Zakaj določenih občutij ne moremo obdržati? Zakaj nas veliki voz ne spremlja vsepovsod? Namreč, danes sem prvič opazila, da mi veliki voz sveti nad stanovanjem. Prvič po mnogih letih sem odprla oči in pogledala v nebo in ga zagledala. Vedno ga opazujem na morju in vsepovsod, kamor grem, toda tokrat sem ga prvič zagledala doma. Le kako je to mogoče? Ali sem tako slepa, da ne vidim, da je doma ravno tako lepo, kot drugod? Zakaj venomer stremimo nekam drugam?

Vesela sem, da sem ga zagledala – tega gospoda. Gospod Veliki Voz, vesela sem, da si tu in da mi ponujaš enako varnost kot tam, kamor se zatečem, ko želim umiriti misli.

Jesen, veselim se te – zopet (pa čeprav je tale link malo depresiven,  toda meni zelo všeč)!

MAMI, KDO JE KUPIL MORJE?

Sem že pisala nekoč o tem, kako na živce mi gre potrošniška družba, pa me preseneti moj  triletnik z vprašanjem: »Mami, kdo je kupil morje?« tik za tem, ko smo pripeljali na naš letošnji morski cilj – na Dugi otok.

Kako mu odgovoriti? »Nihče, piščanček, morje je pač tu od nekdaj.« Nato pa: »Zakaj?« Pa mu poskušam odgovoriti, da zato, ker se morja ne da kupiti, da se stvari kupujejo v trgovinah, morje je pa pač tu, tako kot so oblaki na nebu, pa zvezdice in luna. Toda še kar ne odneha v tej njegovi neizmerni radovednosti, ki mi je tako všeč, pa čeprav me včasih spravi v zadrego. Zakaj, zakaj, zakaj? »Ne, vem zakaj,« odneham na koncu in hkrati me prešine: »Na kateri točki vzgoje sem malega naučila biti tako potrošniški, da me nenehno sprašuje, kje sem kaj kupila in kdo je kupil to pa to?«

V trgovini na blagajni mu nikoli ne kupim kinder jajčka samo zato, da bo dal mir. Kupila sem mu ga natanko enkrat, kar tako. Ne cepeta ob policah polnih igrač, ker mu dovolim, da jih pogleda, se o njih malo pogovoriva, nato pa jih mora vrniti nazaj in še prej ugotoviti, s katere police jih je vzel. Nekakšno igrico se pravzaprav greva. Pa se včasih tudi zgodi, da kakšno malenkost dobi, saj nisem robot in tiste vrste mama, ki trdi, da je treba igrače izdelovati sam, čeprav mi je ta ideja všeč do neke zdrave razumnosti. Konec koncev so otroci v svoji biti naravnani točno k temu. S čim se najraje igrajo? S škatlami, ščipalkami, palčkami za ušesa, iz katerih izdelujejo razno razne oblike in namišljene predmete.

Potem so pa tu babice. Kupujejo, kupujejo, kupujejo. »Pridi, boš videl, kaj sem ti kupila.« Pa ne mislijo nič slabega. Analiziram se dalje: tudi jaz mu včasih rečem natančno isti stavek. Pridi, greva hitro domov (ker se mi pač mudi), boš videl, kaj imam zate. Kar nezavedno se dogaja, da naše malčke vzgajamo v nenadzorovane potrošnike, kot smo sami, pa če si priznamo ali ne.

Zatorej od sedaj naprej si dajem častno pionirsko besedo, da bom marljivo delala na tem, da fanta in sebe malce umirim kar se potrošnje tiče ter da se bom marljivo učila, kako vzgojiti zdravega mladeniča, ki mu ne bo mar, kdo je kupil morje in zakaj, temveč zakaj morje pravzaprav obstaja.

VSE NAJBOLJŠE, SLOVENIJA!

Danes je naša državica postala polnoletna tudi po ameriških standardih. Komaj 21 let je stara, pa vendar se mi zdi, da je od 25. junija 1991 minilo kar nekaj svetlobnih let. Zdi se mi, kot da bi takrat živeli nekje drugje, v vzporednem vesolju.

Takrat sem verjela v našo državo in v njej sem se počutila nadvse varno. Morda zato, ker sem bila še v osnovni šoli in nekako otroci po definiciji verjamejo v boljši jutri. Ali pa zato, ker se je zares zdelo, da bomo zaživeli boljši jutri. Bili smo združeni v mišljenju, hrepeneli smo po istih ciljih.

Pred osamosvojitvijo otroci nismo imeli veliko, starši si niso mogli privoščiti nakupa nešteto igrač in čevljev, pločevink coca-cole ali fante, milke, nutelle in kinder čokoladic, pa vendar sem se počutila dobro, ker je vsakič, ko sem dobila kaj od zgoraj naštetega, bil pravi praznik.

Imeli smo evrokrem, ki sem ga ravno tako oboževala, ampak samo čokoladni del, imeli smo cedevito in gringo. Iz njiju sicer nismo delali napitkov, stresli smo ju na roke in am am. Malo je zapeklo in zacvrčalo v ustih in zato je bilo toliko bolj zabavno. Pa pokalice, ko je v ustih začelo pokati, to so bili občutki!

Potem smo pa malo odrasli, cedevite in pokalice zamenjali za kakšno pivo, ampak vseeno smo bili kar zadovoljni, vsaj jaz. Verjela sem, da ko bom čisto odrasla, bom imela službo in denar, ravno toliko, da bo za preživeti in si včasih kaj malega privoščiti. In da bo to trajalo do lepe starosti, ko si bom lahko privoščila skoraj vse.

Nekako ni šlo po tem scenariju, službo sicer imam, tudi privoščim si lahko še zmeraj kaj, ampak prihodnost je tista, za katero me skrbi in za katero me pred 21 leti ni. Negotova je, pa malce bolj temačna, kot se je sprva zdelo da bo, v tej naši neodvisni državi, ki je kar lepo odvisna od mnogih drugih.

Slovenija, moja dežela, kam si odšla? Te je puberteta dokončno speljala na neprave poti, ti je polnoletnost res tako zamračila um?

Zadnji dan pouka in novi začetki

Pa smo ga dočakali - zadnji šolski dan! Kako poseben dan je to, zagotovo veste vsi. Prav poseben vonj ima in svetlobo, prav posebne občutke imaš, ko je konec pouka. Vesel si, kipiš od sreče, ker je to dan brez naloge, brez učenja in ta občutek bo trajal še 2 meseca in ravno to je ta prvi dan, ki ti takšne občutke ponuja. Tako smo vsi občutili, pa vendar ga sedaj občutim za malenkost drugače.

Čutim nek nemir, kaj pa sedaj? Kako je to možno, da je šolsko leto minilo tako hitro? In ravno tako hitro, tega se zelo dobro zavedam, bodo minile tudi počitnice. In zato me dandanes ta zadnji dan pouka ne vznemirja več toliko, kot me je tedaj, ko sem gulila šolske klopi.
In vsako leto znova je treba začeti od začetka, znova in znova eno in isto. Vse se vrti, vrti, vrti, vsega je konec na točno določen dan in vse se znova začne na točno določen dan. Brez presenečenj, no ja, razen teh, ki jih neradi pričakujemo to jesen.

Kaj nas čaka? Negotovost, nejevolja in stres. Kako veseli bomo 3. septembra (oh, da, letos imamo 2 dni več počitnic)? Kako radostno se bomo vrnili in hiteli razlagati, kako lepo smo se imeli poleti, ko pa bomo na trnjih in čakali, kaj novega se bo zgodilo? Morda bomo pa vseeno morali priti že 1. septembra, v soboto, saj je recesija in je treba varčevati, tudi s časom.  Čas je vendarle denar.
Saj danes ni več pomembno kaj človek misli, občuti, važno je, da se dela, da se dela zastonj, da odmor ni več odmor, ampak le floskula, da podaljšano bivanje ni le podaljšano bivanje, temveč strogo določen čas, v katerem učiteljica (skrajno motivirana, se razume, saj se vendarle ne bo nič spremenilo je slišati) vzgaja otroke in za njih srčno skrbi.

Zakaj nas skrbi prihodnost, ko pa je vendarle vse v najlepšem redu, za vse bo poskrbljeno? Ne razumem, kako lahko sploh koga še kaj skrbi. Pa saj ni časa za skrb.
Čas pa je za poletje, morje, in limonado (recept vzeti iz objave nekje spodaj). Skrbi vseeno poskusimo dati na stran vsaj za nekaj trenutkov. Uživajmo v tem prekratkem poletju, naj nas ne premakne razmišljanje nekaterih tam zgoraj. Tega vam želim vsem. No, pa seveda: čim manj opeklin (tudi tistih meduzastih),  ježkov v prstih, odrgnin, sončarice, mačka od enega piva, popitega na soncu, neuspehov pri družabnih igrah, težav s postavljanjem senčnikov in šotorov, težav s klimo v avtomobilih; čim krajše vrste za trajekt, čim več prijaznosti turističnih delavcev, čim manj gumi defektov, pa prtljage tudi ni treba zgubiti na letališču.

Lepo poletje vsem!