MOJ NAJLJUBŠI

Pa je prišel – moj najljubši. Letni čas. Jesen je prišla in zopet je malo hladneje in tudi prijetneje. Da bi proslavila ta slavnostni dogodek, sem se danes odločila, da bom cel dan kuhala. Ker rada kuham in ker mi to pomeni prvovrstno sprostitev, sem se lotila zadeve kar se da resno.

Ob jutranji kavi sem se odločila, da bom danes naredila (za zalogo) torteline s pestom iz zelišč, nato čufte (prirejen korejski recept), pri čemer ne sme manjkati prava pomadore omaka, za današnje kosilo pa govejo juho, mrežno pečenko s praženim krompirjem (jaz sem ga samo skuhala, slavospev za nadgradnjo  pa naj gre boljši polovici)  in solato – tako pravo nedeljsko kosilo. In ko malo zahladi, to prav paše.

Priznam, da je bila goveja juha že skuhana, skuhala jo je moja mami, tako da to ne šteje v današnje ustvarjanje. Tudi z mrežno sem se malo prešvercala – kupila sem že narejeno (no, ne spečeno, da se razume).

Sem pa zato z velikim užitkom naredila pesto iz zelišč (zelena, peteršilj, drobnjak in bazilika + parmezan, ovseni kosmiči – oreščkov nisem imela, nekaj pa rabiš, da se zgosti in da nevtralizira okus – nato sol in poper ter na kup olivnega olja).

Ta zvarek je romal v torteline. Z veseljem sporočam, da mi je testo z veliko vnemo pomagal mesiti moj sin, zato je tako dobro uspel.

Medtem, ko je testo počivalo v hladilniku, sem zamesila zmleto meso s črnim in belim sezamom, sezamovim oljem, navadnim oljem, veliko česna sem tudi dodala in pa malo jajca in moke. Nastalo je natanko 25 malih – za oreh velikih – kroglic, ki sem jih ocvrla v vročem olju. Trenutno pa kroglice čakajo na paradižnikovo omako. In se bodo kar načakale, ker se momentalno čebula (svetla in rdeča v paru) na minimalnem ognju kuhlja do nezavesti.  

Imela sem namen speči tudi čokoladne piškote, pa se mi kar ne ljubi več, ker bi rada to izvedla s tisto ta pravo energijo in seveda z mojim malim pomočnikom – kuharjem, ki pa je trenutno že malo utrujen.

Bil je prekrasen kuharski dan, kupila sem tudi 3 moke, pirino, ajdovo in namensko za sladice, tako da me v naslednjih vikendih čaka prava pustolovščina ustvarjanja.

To je moje sproščanje pred novim tednom, tudi vreme mi je šlo na roke. Ko kuham, mislim samo na troje – kako lepo diši, kako mi je prijetno toplo in kako mi ni treba misliti na nič drugega. Zatorej: hvala, Jesen, ker si prišla, ker sedaj brez slabe vesti visim za štedilnikom in meditiram.