Novo leto

Saj vem, da boste rekli, da se mi je popolnoma zmešalo, vendar pa se meni osebno novo leto vselej začne 1. septembra. Že od svojega sedmega leta se mi novo leto začne takrat. V bistvu  gre za poseben dan, za dan, ko se vse začne od začetka, ko je vse še prazno, belo, nepopisano.

Ampak čisto vsako leto, vedno znova, me obdajajo enaki občutki. Malo me stiska pri srcu in v trebuhu, tisti zadnji dan pred šolo je malce temnejši v mojem pojmovanju barv, kar nekako bolj trpek je in čuden. Ne vem zakaj, ampak večina zadnjih avgustovskih dni v vseh teh letih je bilo deževnih, vključno z današnjim dnem, če se ni nemara zgodilo, da je bil deževen sam gospod vseh datumov – PRVI SEPTEMBER.

No, in ko pride prvi september – to je pa res nekaj posebnega. Po navadi ne spim prav dobro, tako da sem na ta dan kar precej utrujena, še predno se dodobra začne. Potem so tu polne ceste živčnih divjakov, ki so prišli z dopusta 31. avgusta ob pet do polnoči in so na prvega septembra dan (razumljivo) v šoku, saj je treba ošilit še 20 svinčnikov in zaviti 15 zvezkov (pa kaj vse ti učitelji zahtevajo od nas!), pa potem tisti veselo-žalosten vrvež pred šolo, saj ne vem, ali bi se zjokala ali razpočila od veselja, ko zagledam prerojene in odrasle otroke, moje malčke, ki so čez noč odrasli.

Veseli smo, da se vidimo, a hkrati vemo, da nas čaka naporno leto, polno ocen in preparelih živcev, tako s strani otrok in staršev kot (se razume) s strani učiteljev. Pa kaj bi o učiteljih, teh parazitih? Besed ne najde več nihče, tako nas imajo v zobeh.
Prav jim je, kar naj nam zavidajo, da smo doma že ob enih in da nič ne delamo. Pa še tri mesece na leto počitnic imamo! Dobro nam je, pa plače so več kot odlične, skoraj lahko trdim, da super. Pa odmorov imamo na kup, pa še mladi ostajamo po srcu, ker smo iz dneva v dan z mladimi v koraku s časom.

Vidite, dragi ne-javni uslužbenci in ne-učitelji – kar lepo nam zavidajte še naprej in sistem vas bo uslišal. Pa saj vas že je, počasi in previdno.

Veliki voz

Moj blogec je prišel nazaj. Kar pogrešala sem ga. Vendar pa med poletjem ni bilo toliko navdiha za pisanje. Imela sem vendarle počitnice.

Poletje se počasi končuje, čeprav me prijateljica venomer opozarja, da to ni res, da se zna zavleči tja do konca septembra, če ne celo do oktobra. Pa saj ima prav, toda meni se »poletje« konča, ko se mi konča dopust, pa čeprav še vedno ljubim visoke temperature.

Pomlad se je torej prelevila v poletje, poletje pa prehaja v jesen – meni zelo ljubo obdobje. Jesen mi namreč pomeni nek nov začetek, morda pa tudi konec nečesa nepredvidljivega, divjega,  nepričakovanega. Kajti vsako poletje prinese nekaj novega.

Zakaj ima poletje ta čar? Ker se z danes na jutri odločiš, da greš nekam, kjer boš pozabil na vse, kjer se boš predal toku misli in kjer boš počival, dokler od počivanja ne boš tako utrujen, da si boš zaželel oditi spet domov. Na vrat na nos. To je tisto, kar daje poletju čar.

Še pred poletjem je iz istega razloga tu pomlad, letni čas, ki zažene ves poletni trepet. Komaj čakaš, da nekam greš, da se ti nekaj zgodi, nekaj nepričakovanega in novega.

Toda vrh vsega je vendarle jesen. Moje jeseni so bile venomer razburljive: moja prva služba, moj prvi zmenek z bodočim možem in poroka s taistim gospodom. Tudi najin otrok nama je sporočil, da bo prišel na svet  ravno v jeseni, meseca septembra. Mesec september je zato moj najljubši mesec. Pa čeprav naznanja konec poletja, ko je treba malce počistiti misli in ko je treba pospraviti kovčke in prtljago, ki jo je prineslo poletje.

Po jeseni pa pride zima, tista hladna streznitev, ko možgane preveje mraz. Ko si rečeš, da komaj čakaš novo leto in nove izzive. Tudi tega se veselim, čeprav sedaj, v kratkih rokavih, komajda premišljujem o tem – in, po pravici, tudi nerada. Kajti streznitev pomeni nov začetek. Ali res rabimo streznitev? Po pomladi, poletju in jeseni? Zakaj določenih občutij ne moremo obdržati? Zakaj nas veliki voz ne spremlja vsepovsod? Namreč, danes sem prvič opazila, da mi veliki voz sveti nad stanovanjem. Prvič po mnogih letih sem odprla oči in pogledala v nebo in ga zagledala. Vedno ga opazujem na morju in vsepovsod, kamor grem, toda tokrat sem ga prvič zagledala doma. Le kako je to mogoče? Ali sem tako slepa, da ne vidim, da je doma ravno tako lepo, kot drugod? Zakaj venomer stremimo nekam drugam?

Vesela sem, da sem ga zagledala – tega gospoda. Gospod Veliki Voz, vesela sem, da si tu in da mi ponujaš enako varnost kot tam, kamor se zatečem, ko želim umiriti misli.

Jesen, veselim se te – zopet (pa čeprav je tale link malo depresiven,  toda meni zelo všeč)!