Novo leto

Saj vem, da boste rekli, da se mi je popolnoma zmešalo, vendar pa se meni osebno novo leto vselej začne 1. septembra. Že od svojega sedmega leta se mi novo leto začne takrat. V bistvu  gre za poseben dan, za dan, ko se vse začne od začetka, ko je vse še prazno, belo, nepopisano.

Ampak čisto vsako leto, vedno znova, me obdajajo enaki občutki. Malo me stiska pri srcu in v trebuhu, tisti zadnji dan pred šolo je malce temnejši v mojem pojmovanju barv, kar nekako bolj trpek je in čuden. Ne vem zakaj, ampak večina zadnjih avgustovskih dni v vseh teh letih je bilo deževnih, vključno z današnjim dnem, če se ni nemara zgodilo, da je bil deževen sam gospod vseh datumov – PRVI SEPTEMBER.

No, in ko pride prvi september – to je pa res nekaj posebnega. Po navadi ne spim prav dobro, tako da sem na ta dan kar precej utrujena, še predno se dodobra začne. Potem so tu polne ceste živčnih divjakov, ki so prišli z dopusta 31. avgusta ob pet do polnoči in so na prvega septembra dan (razumljivo) v šoku, saj je treba ošilit še 20 svinčnikov in zaviti 15 zvezkov (pa kaj vse ti učitelji zahtevajo od nas!), pa potem tisti veselo-žalosten vrvež pred šolo, saj ne vem, ali bi se zjokala ali razpočila od veselja, ko zagledam prerojene in odrasle otroke, moje malčke, ki so čez noč odrasli.

Veseli smo, da se vidimo, a hkrati vemo, da nas čaka naporno leto, polno ocen in preparelih živcev, tako s strani otrok in staršev kot (se razume) s strani učiteljev. Pa kaj bi o učiteljih, teh parazitih? Besed ne najde več nihče, tako nas imajo v zobeh.
Prav jim je, kar naj nam zavidajo, da smo doma že ob enih in da nič ne delamo. Pa še tri mesece na leto počitnic imamo! Dobro nam je, pa plače so več kot odlične, skoraj lahko trdim, da super. Pa odmorov imamo na kup, pa še mladi ostajamo po srcu, ker smo iz dneva v dan z mladimi v koraku s časom.

Vidite, dragi ne-javni uslužbenci in ne-učitelji – kar lepo nam zavidajte še naprej in sistem vas bo uslišal. Pa saj vas že je, počasi in previdno.