Veliki voz

Moj blogec je prišel nazaj. Kar pogrešala sem ga. Vendar pa med poletjem ni bilo toliko navdiha za pisanje. Imela sem vendarle počitnice.

Poletje se počasi končuje, čeprav me prijateljica venomer opozarja, da to ni res, da se zna zavleči tja do konca septembra, če ne celo do oktobra. Pa saj ima prav, toda meni se »poletje« konča, ko se mi konča dopust, pa čeprav še vedno ljubim visoke temperature.

Pomlad se je torej prelevila v poletje, poletje pa prehaja v jesen – meni zelo ljubo obdobje. Jesen mi namreč pomeni nek nov začetek, morda pa tudi konec nečesa nepredvidljivega, divjega,  nepričakovanega. Kajti vsako poletje prinese nekaj novega.

Zakaj ima poletje ta čar? Ker se z danes na jutri odločiš, da greš nekam, kjer boš pozabil na vse, kjer se boš predal toku misli in kjer boš počival, dokler od počivanja ne boš tako utrujen, da si boš zaželel oditi spet domov. Na vrat na nos. To je tisto, kar daje poletju čar.

Še pred poletjem je iz istega razloga tu pomlad, letni čas, ki zažene ves poletni trepet. Komaj čakaš, da nekam greš, da se ti nekaj zgodi, nekaj nepričakovanega in novega.

Toda vrh vsega je vendarle jesen. Moje jeseni so bile venomer razburljive: moja prva služba, moj prvi zmenek z bodočim možem in poroka s taistim gospodom. Tudi najin otrok nama je sporočil, da bo prišel na svet  ravno v jeseni, meseca septembra. Mesec september je zato moj najljubši mesec. Pa čeprav naznanja konec poletja, ko je treba malce počistiti misli in ko je treba pospraviti kovčke in prtljago, ki jo je prineslo poletje.

Po jeseni pa pride zima, tista hladna streznitev, ko možgane preveje mraz. Ko si rečeš, da komaj čakaš novo leto in nove izzive. Tudi tega se veselim, čeprav sedaj, v kratkih rokavih, komajda premišljujem o tem – in, po pravici, tudi nerada. Kajti streznitev pomeni nov začetek. Ali res rabimo streznitev? Po pomladi, poletju in jeseni? Zakaj določenih občutij ne moremo obdržati? Zakaj nas veliki voz ne spremlja vsepovsod? Namreč, danes sem prvič opazila, da mi veliki voz sveti nad stanovanjem. Prvič po mnogih letih sem odprla oči in pogledala v nebo in ga zagledala. Vedno ga opazujem na morju in vsepovsod, kamor grem, toda tokrat sem ga prvič zagledala doma. Le kako je to mogoče? Ali sem tako slepa, da ne vidim, da je doma ravno tako lepo, kot drugod? Zakaj venomer stremimo nekam drugam?

Vesela sem, da sem ga zagledala – tega gospoda. Gospod Veliki Voz, vesela sem, da si tu in da mi ponujaš enako varnost kot tam, kamor se zatečem, ko želim umiriti misli.

Jesen, veselim se te – zopet (pa čeprav je tale link malo depresiven,  toda meni zelo všeč)!