Pa smo ga dočakali - zadnji šolski dan! Kako poseben dan je to, zagotovo veste vsi. Prav poseben vonj ima in svetlobo, prav posebne občutke imaš, ko je konec pouka. Vesel si, kipiš od sreče, ker je to dan brez naloge, brez učenja in ta občutek bo trajal še 2 meseca in ravno to je ta prvi dan, ki ti takšne občutke ponuja. Tako smo vsi občutili, pa vendar ga sedaj občutim za malenkost drugače.
Čutim nek nemir, kaj pa sedaj? Kako je to možno, da je šolsko leto minilo tako hitro? In ravno tako hitro, tega se zelo dobro zavedam, bodo minile tudi počitnice. In zato me dandanes ta zadnji dan pouka ne vznemirja več toliko, kot me je tedaj, ko sem gulila šolske klopi.
In vsako leto znova je treba začeti od začetka, znova in znova eno in isto. Vse se vrti, vrti, vrti, vsega je konec na točno določen dan in vse se znova začne na točno določen dan. Brez presenečenj, no ja, razen teh, ki jih neradi pričakujemo to jesen.
Kaj nas čaka? Negotovost, nejevolja in stres. Kako veseli bomo 3. septembra (oh, da, letos imamo 2 dni več počitnic)? Kako radostno se bomo vrnili in hiteli razlagati, kako lepo smo se imeli poleti, ko pa bomo na trnjih in čakali, kaj novega se bo zgodilo? Morda bomo pa vseeno morali priti že 1. septembra, v soboto, saj je recesija in je treba varčevati, tudi s časom. Čas je vendarle denar.
Saj danes ni več pomembno kaj človek misli, občuti, važno je, da se dela, da se dela zastonj, da odmor ni več odmor, ampak le floskula, da podaljšano bivanje ni le podaljšano bivanje, temveč strogo določen čas, v katerem učiteljica (skrajno motivirana, se razume, saj se vendarle ne bo nič spremenilo je slišati) vzgaja otroke in za njih srčno skrbi.
Zakaj nas skrbi prihodnost, ko pa je vendarle vse v najlepšem redu, za vse bo poskrbljeno? Ne razumem, kako lahko sploh koga še kaj skrbi. Pa saj ni časa za skrb.
Čas pa je za poletje, morje, in limonado (recept vzeti iz objave nekje spodaj). Skrbi vseeno poskusimo dati na stran vsaj za nekaj trenutkov. Uživajmo v tem prekratkem poletju, naj nas ne premakne razmišljanje nekaterih tam zgoraj. Tega vam želim vsem. No, pa seveda: čim manj opeklin (tudi tistih meduzastih), ježkov v prstih, odrgnin, sončarice, mačka od enega piva, popitega na soncu, neuspehov pri družabnih igrah, težav s postavljanjem senčnikov in šotorov, težav s klimo v avtomobilih; čim krajše vrste za trajekt, čim več prijaznosti turističnih delavcev, čim manj gumi defektov, pa prtljage tudi ni treba zgubiti na letališču.
Lepo poletje vsem!
iii
OdgovoriIzbriši