Malce dolg naslov. Ampak vseeno. Naslov sem si sposodila iz Večera, oni so si ga pa sposodili iz znanega filma. Po Korošcu je to dovoljeno, kolikor se spomnim s faksa.
Zakaj sem začela to temo? Zato, ker kar naenkrat ugotavljam, da nekateri prijatelji ne vedo, da obstajaš. Morda pa nekateri, za katere si sam mislil, da ne obstajajo več, pokažejo, da so tu. In to me je neznansko razveselilo. Ali pa neznansko razžalostilo, ker sem sama morda pozabila nanje.
Vsi smo ljudje, mislimo eden na drugega, pa tudi hitro pozabimo, da smo se nekoč družili. Vsi smo enaki. Kdaj ste na zadnje poklicali prijatelja iz OŠ? Iz SŠ? A veste, tiste, s katerimi ste dejansko bili skupaj in se družili? Se zabavali? Si izmenjali skrivnosti?
Zatorej, dragi prijatelji, o vas razmišljam in o meni najverjetneje razmišljate vi, samo ne ta trenutek. Morda jutri ali kdaj drugič. Tako kot jaz o vas. O tistih starih, dobrih časih.
Vedno sem si namreč predstavljala, kako bomo skupaj vzgajali naše otroke, se veselili njihovih uspehov, se družili in navijali ...
Vpihnimo še eno skupaj: uuuuušššššššš - in zaželimo si nadaljnih druženj, kajti nikoli se ne ve ....
PS: Danes sem prejela neverjetno lepo čestitko starih novih prijateljev (pa rožice so bile zraven :)))
Ni komentarjev:
Objavite komentar