Zanima me, kam smo
prišli. V kakšno obdobje? Človek nima pet minut zasebnosti več. Vsi vedo, kje
si, kaj delaš, s kom se pogovarjaš. Ko vklopim računalnik, pol sveta vidi, da
sem 'online' in da sem doma. Vsak me
lahko pokliče kadarkoli kamorkoli. Kje so časi, ko smo se poklicali domov in
upali, da bo človek na drugi strani dejansko doma. Če ga ni bilo, te ni
poklical nazaj in se opravičeval, da ni slišal, da je bil ravno na stranišču, v
kleti, trgovini in ne vem še kje. Ni poklical, ker ni vedel, da si klical.
Lepota in čar naše mladosti. Nisi vedel, kje je kdo in kaj dela.
Kje smo še? V dobi,
ko starši delajo namesto otrok čisto vse, ni da ni. Domače naloge, seminarske,
plakate. Zavezujejo jim čevlje tja do 12. leta, hodijo jih iskat pred šolo in
jih odpeljejo domov, pa čeprav živijo 300 metrov od šolskega praga. Neprestano
jih nadzorujejo – zopet seveda po mobilnem telefonu, otroci morajo neprestano poročati o vsakem koraku: ko pridejo v šolo,
ko pridejo na trening, v glasbeno šolo, ko gredo z atletike, ko so pred
domačimi durmi.
Pa ne, to še ni
dovolj: starši se tudi učijo namesto otrok. In, ne boste verjeli, izdelujejo
jim tudi 'plonk ceglce'. O ja. Tudi to se dogaja. In oblepijo jih s selotejpom.
Da bodo zdržali v potnih ročicah. In seveda, da bodo dobili dobro oceno. Otrok
ali oni? To je zdaj vprašanje.
Pa kam smo še prišli?
V dobo megamarketov. Vsepovsod jih je
dovolj, v vsaki vasi, povsod! Nudijo nam pa vse – greš po mleko, prideš domov s
pralnim strojem – če je bil pa v akciji, pa stari se bo ravnokar pokvaril, malo
čudno se oglaša. Nudijo vse, tudi ogromno zdravja: tega, seveda, kupec – potrošnik – ne more
spregledati: vse je sveže, vse je zdravo, bio, eko, domače. Pa pogledaš malce
bližje. Država porekla: Španija, Nizozemska, če je Italija, smo že veseli, saj
je konec koncev čisto blizu. Še celo rozine so
iz Irana! Ene navadne rozine, pa ne da ne bi bila naša lepa Slovenija vinorodna
dežela, polna trt.
Tega obdobja ne
maram, bilo je lepše, ko smo se otroci še igrali zunaj. Pa kje so zdaj otroci? Ne
malčki, ampak otroci – sedem, osem, devet, deset-letni. Kje so? Ja na FB-ju,
vendar! Tam je žur, tam je noro, tam je vse. Tam zopet izveš vse o vsakomur, pa
vidiš slikice, pa prebereš vse, ne smeš zamuditi niti pet minut popoldneva, ker
če te ni 'gor', potem si čuden, naslednji dan te zopet vsi sprašujejo: Pa kje
si bil včeraj? Bog ne daj, da bi rekel, da zunaj, da si brcal žogo, se podil s
kolesom, kradel zemljo in skakal ristanc. Se še spomnite? Pa recimo barvice, pa
gumitvist, pa skrivalnice. Šla bi zdajle ven in se igrala skrivalnice, to mi je
bila daleč najljubša igra zunaj. Pa malo smo se tudi umazali, a ne. Kdaj pa
kdaj si še celo padel in si potolkel koleno, ali te je pa celo kdo malce
porinil in si treščil v drevo, ali pa ti je kdo vrgel žogo direktno v nos, da
se je vlila kri. In kaj se je zgodilo? Nič in popolnoma nič. Šel si domov, se
preoblekel in dirkal nazaj pod blok ali pred hišo. Igra se je nadaljevala do
večera.
Takole je tole, tako
smo hoteli, tako smo si postlali. Ne! Gremo ven, ugasnimo računalnike, danes je
še lep dan, spet bo kmalu mraz, pa čeprav prihaja junij. Ajde, gremo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar