OBVESTILO

Vse  zveste bralce bloga Pomlad za vedno obveščam, da je ime bloga, v katerem se je znašla beseda pomlad, zgolj naključno podobno besedni zvezi slovenska pomlad ali pa pomladna stranka, zato ker

To ni političen blog, ni političen blog!
Kar trdijo ni res, to je blog za ples.

Zato kakršnakoli namigovanja na to, da se avtorica tega bloga nagiba v kakršnokoli politično smer, niso na mestu. Avtorica je samosvoj človek, ni usmerjena, je načelna  oseba, zato imena bloga ne bo spreminjala, kljub pomislekom nekaterih.

Naslov bloga Pomlad za vedno izvira iz avtoričinega razmišljanja o staranju, ki ste ga lahko prebirali nekaj objav nazaj. Ugotovila je namreč, da je mlada v srcu in brez kakršnihkoli moralnih zadržkov vzdržuje svojo pomlad za vedno. 

Moralni zadržki pa v tem primeru pomenijo sledeče:  na primer, ženska nad 30 naj ne bi več uporabljala rdeče šminke. Pa saj ne da bi jo kdaj, pa vseeno – lahko jo pa še bom!  Samo toliko, da veste!

Hvala za razumevanje.

BOHINJ

Mesto ali vas Bohinj sicer ne obstajata, obstaja pa občina Bohinj in seveda prelepo Bohinjsko jezero. Te dni sem bila tam in uživala. Najprej s prijatelji, nato z osmošolsci. Malo smo pekli čevape (s prijatelji), nato smo pa hodili vsepovprek.
Rada imam Bohinj ravno zato, ker ga ni in je - je in ostaja mistični prostor. Ptice, jezero, lepe poti - to je to, kar me vleče tja.
 Pa še vse te lepe besede, ki se vijejo okoli jezera. Morda jim kdaj prisluhnite. Kar ni jim konca. iiiiiiii čiiiiiiiiiiv čivvv čvrkkkkk čvrrkkkk.
Pa ribic je veliko, pa račk ... Pa padalcev, ki jim ni jasno, da v Bohinjsko jezero pač ni ravno pametno pristajati.
Vreme je pa tudi mavrično. Trenutno je lepo, čez mesec dni bo morda pisano, kar pomeni od jeseni do skoraj zime. Mrzlo in vroče, mokro in suho. Vse to vas čaka v Bohinju.
Ampak tam vas ne čaka samo to. Čakajo vas tudi planine, meni so vzele dih. Ker pač drugače ne hodim po planinah. Planine so zakon in soteske so zakon in veslanje preko jezera je zakon.
To sem doživela te dni. Doživela sem pa tudi svoj rojstni dan - tudi tam - med planinami in soteskami. In to je bilo najlepše. Moj dan, moji čevapi, moja zabava. Nikoli ne bom pozabila Bohinja, pa čeprav ga ni, pa čeprav je le mistika ....

Valeta

Danes je bil lep večer, dokončno so se poslovili devetošolci. Bili so mladostni, zabavni in malo tudi čustveni, žalostni. Odhajajo v nov svet.
Vselej podoživljam svojo valeto. Mislili smo, kako odrasli smo in kako nam tedaj nihče ni mogel priti do živega. Toda ...
Sedaj srečujem bivše učence, ki mi hitijo pripovedovat, kako je v srednji šoli ali pa celo - v življenju. Kar naenkrat se zavem, da smo mi stalnica oni pa hitijo naprej, kot smo mi pred 20 leti.
Moja valeta je stara že 20 let, imela bom pa kmalu še eno - tudi čisto mojo in to bo natanko čez leto dni. Veselim se je, pa čeprav me stiska pri srcu. Moji piščančki bodo odšli, mi pa bomo ostali in sprejeli nove nadebudneže.
Ta naš poklic je milo rečeno - čuden. Venomer se poslavljamo. Vsako leto znova. Slovo in lepe želje, nato pa novo obdobje.
Sicer pa je vseeno lepo - ko gledaš valeto, ugotoviš, koliko talentov imajo ti mladi ljudje. Za marsikoga nisem vedela, kaj obvlada. Nekdo perfektno poje, drugi bobna, spet tretji izvaja akrobatske elemente, ob katerih mi zastane dih.
Eni so pa bili navdiha polni skozi celo šolsko leto, pa marljivi in delavni. Ostali pa morda malo preveč v ozadju, pa jim ne bi bilo treba, saj so fantastični posamezniki, polni znanj in upov za prihodnost.
Upam, da bo vsem uspelo, tem mladim fantom in dekletom, naj jim bo pot rožnato začrtana, pa čeprav vsi vemo, da življenje ni polno rožic, prej limon: zatorej zopet, kot nekaj objav nazaj: DRAGI VSI: WHEN LIFE GIVES YOU LEMOS - MAKE YOURSELF A BIG JUICY LEMONADE!





Ampak komad pa mora bit: in danes so ga igrali - naši devetošolci (The Mirrors), za katerega se jim zahvaljujem, pa čeprav po vsej verjetnosti tega ne berejo. Tukaj je.

Adijo še ena generacija!

Generacija se je poslovila in vedno me ob tem obda zopern občutek - po eni strani sem vesela, po dugi pa zelo žalostna.
Skupaj smo bili vrsto let, spoznavali smo se. To so mladi ljudje, polni upov in pričakovanj. Nekateri morda nimajo nobenih ambicij (in to je posledica tega nepredvidljivega časa), spet drugi jih imajo polno: nekdo bo prevajalec, ker ima veze, nekdo bo glasbenik, ker ima talent. Ampak, kaj bodo v resnici postali? To me zanima.
Spominjam se jih, ko so bili še čisto majhni in naivni. Pa saj so sedaj tudi, ampak malo manj. Pa še vedno dovolj, da verjamejo. In to je lepo, kajti verjeti morajo! In zaupati si morajo - verjeti vase!
Sprašujem se, kaj je s prejšnjimi generacijami? Kje so, kaj delajo? Kar razgubili so se, mi pa ostajamo.
Kaj smo si pa mi želeli postati? Zdravniki, učitelji, vzgojitelji, pravniki, umetniki? Kaj smo ZARES postali?
Učitelj je vzgojitelj, pravnik, psiholog  in umetnik. Zdravnik je tudi psiholog in tudi umetnik. Umetnik je psiholog,  pa tudi učitelj. Zgodovinar je učitelj .... Vsi smo vse, če le to želimo biti in moramo biti, ker sicer v življenju ne bomo uspeli. Predvsem pa moramo biti LJUDJE. Tisti, ki se razumemo, podpiramo drug drugega in smo si pravi prijatelji.
Ali nam današnja šola ponuja takšno izobrazbo? Ali potrebujemo tovrstno izobrazbo? DA!
Zato pa naj ta komad, ki je vselej prisoten na valetah in maturantskih plesih, ne bo himna!  Naj bo le uvod v klasično izobrazbo, ki jo vsi nedvomno potrebujemo v največji meri!

Ko prijatelji obmolknejo in ko se novi oglasijo

Malce dolg naslov. Ampak vseeno. Naslov sem si sposodila iz Večera, oni so si ga pa sposodili iz znanega filma. Po Korošcu je to dovoljeno, kolikor se spomnim s faksa.
Zakaj sem začela to temo? Zato, ker kar naenkrat ugotavljam, da nekateri prijatelji ne vedo, da obstajaš. Morda pa nekateri, za katere si sam mislil, da ne obstajajo več, pokažejo, da so tu. In to me je neznansko razveselilo. Ali pa neznansko razžalostilo, ker sem sama morda pozabila nanje.
Vsi smo ljudje, mislimo eden na drugega, pa tudi hitro pozabimo, da smo se nekoč družili. Vsi smo enaki. Kdaj ste na zadnje poklicali prijatelja iz OŠ? Iz SŠ? A veste, tiste, s katerimi ste dejansko bili skupaj in se družili? Se zabavali? Si izmenjali skrivnosti?
Zatorej, dragi prijatelji, o vas razmišljam in o meni najverjetneje razmišljate vi, samo ne ta trenutek. Morda jutri ali kdaj drugič. Tako kot jaz o vas. O tistih starih, dobrih časih.
Vedno sem si namreč predstavljala, kako bomo skupaj vzgajali naše otroke, se veselili njihovih uspehov, se družili in navijali ...
Vpihnimo še eno skupaj: uuuuušššššššš - in zaželimo si nadaljnih druženj, kajti nikoli se ne ve ....

PS:  Danes sem prejela neverjetno lepo čestitko starih novih prijateljev (pa rožice so bile zraven :)))

Balada

Pa če sem ravno pri starih rokerjih, vam privoščim še eno balado - ali pa jo kar sebi.

Kristusova se poslavljajo

Zakaj so kristusova leta tako zaznamovana? Ste se kdaj vprašali, kaj se vam je zgodilo medtem, ko ste bili stari 33? To so po definiciji najtežja leta. Zgodi se namreč, da so težka. Meni, na primer, se je zgodilo marsikaj.
Ampak še zmeraj trdim, da je prvo leto življenja najbolj naporno. Zato se tistih dni nihče ne spomni. Ni res? Se spomnite morda, kako ste prvič spregledali? Pocuzali mleko? Rekli 'mabebema' in potem še zahrulili 'uaaaaaaaaaaaaa'? Se odplazili 10 centimetrov stran od mize? Se sprehodili za cel korak?
Za vse v našem življenju obstaja razlog. Pa čeprav nekateri neprestano trdijo, da gre za naključja :).
Jutri bom starejša in pametnejša. Jutri bom izven nevarnosti in jutri bo - dež. Ne maram dežja, ne maram sivine. Ampak, a veste tisto lepo: When life gives you lemons .... Ja, naredila si bom limonado in to hektolitersko! Zato pa tale komad samo meni!